Tomaž Šalamun : Letni čas

Dolg opis

Človek, uporabljaj me bolj pogosto! Samo še šestinsedemdeset dni imava, da sva na tej razdalji, v neki pesmi vzneseno prosi Šalamunov govorec. Povabilo je treba sprejeti in se lotiti resnega branja – a kako danes brati Šalamuna, ko pa smo že zdavnaj sprejeli, da je dober prav toliko, kolikor je nerazumljiv? Človek, beri Šalamuna bolj pozorno, oba bosta presenečena: Nisem še tako pisal. Ne vem, kaj bo, nekje presenečeno priznava. Jezikovna svežina, ki jo je Šalamun tako rekoč iznašel, je še zmeraj v njegovi lasti, a je prepletena s fino mrežo skrivnih vstopnih točk. Za poezijo, ki je bila od nekdaj definirana s svojo odločno prisotnostjo tukaj in zdaj, hkrati vedno in povsod, pomenita fiksacija in prisotnost dvoma mogočni pretres. Glas Šalamunove poezije nenadoma ni več tako akuzmatičen, saj je bolj kot kadarkoli zaznamovan z vsem preveč človeškim, torej s časom in svojo izročenostjo toku zgodovine: Vrženi bomo kot mačke v kišto v naročje Boga. Četudi se svoje usodne prisotnosti povsem zaveda (Utrudil te bom in zapostavil. Reši se.), je v načinu, kako sprejema svojo odgovornost, nekaj skoraj elegično vzvišenega. Če smo nekoč ob njegovem početju prej pomislili na jemanje, sta zdaj na vrsti dajanje in vračanje: Počel v mestu? Vračal. Ne ranjeval ali ubijal. Vračal. S časom omogočene poteze njegovega govorca postanejo čedalje bolj prepoznavne in vpete v svet, ki ga naseljujejo tudi drugi jazi. Z nekaterimi, še posebej s tistimi, ki jih čustvo ali spomin – ta ne dopuščata izbire – potegneta na privilegirano mesto, stopa v iskrene in ranljive odnose. Sveta ne obvladuje več brezčasni trenutek (imel sem [...] vse v naravi, a brezčasni), temveč se vsak trenutek znova vzpostavlja kot poljubna točka v sosledju, ki se jaza v ubranem mnogoglasju na skrivaj dotika iz preteklosti. Kar nadomesti nekdanje samozadostno rušenje in polaščanje, ki sta bili zaradi izvzetosti iz časa oprani odgovornosti, je usahljivost moči, potrebnih za naporno izgrajevanje. V čas vrženi Šalamunov jaz svoje prejšnje bivanje uzre kot vrsto ponavljanj, ki se zaključujejo v (lahko ugibamo) ljubezenskem pretresu: Ponoči je bilo čudno. Zavrel si moja pljuča. Ponavljanje začetkov se sprevrže v sprejemanje neizbežnosti enega konca, a zares vrednega truda: Ja. Kiti bodo pokončali moje življenje. Dam ga za to, kar sem skusil. Dam ga za to, kar skušam zdaj. Andrej Hočevar