Tomaž Šalamun : Jutro

Dolg opis

Knjiga Tomaža Šalamuna je sestavljena iz šestih še neobjavljenih pesniških zbirk, ki so nastale med letoma 2004 in 2013. Najstarejša je naslovljena Omagati v mrežah pod oljkami, napisana leta 2004 v italijanskem Bogliascu. Kronološko ji sledi zbirka Prevara, ki je nastala leta 2008 v ameriškem Richmondu v zvezni državi Virginii, kjer je Šalamun deloval kot gostujoči profesor kreativnega pisanja na tamkajšnji univerzi. Zbirko Ropar je Šalamun spisal leta 2010 v času bivanja v Parizu. Posebno pozornost znotraj pesnikovega opusa si zasluži pesniška zbirka Andi, ki je nastala spomladi leta 2012 v italijanskem Donniniju, dokončana pa je bila leta 2014. Pesniku je bila omenjena zbirka še posebej pri srcu in nedvomno predstavlja enega vrhuncev njegovega poznega ustvarjalnega obdobja. Sledi zbirka Mihael je naš, ki je nastajala tekom leta 2012 na različnih lokacijah. Kronološko zadnja zbirka, ki bo vključena v izbor, nosi naslov Usoda in je bila ustvarjena leta 2013 v Benetkah, Južni Afriki, na Rabu in v Ljubljani. Na pričujočih zbirkah je Šalamun delal vse do zadnjih mesecev svojega življenja. Te knjige so njegova pesniška oporoka in živa zapuščina, impresivni dokaz o pesnikovi popolni predanosti poeziji kot zanj edinemu pravemu temelju sveta. Šalamun je do zadnjega ostal svež in okreten mag besed. Ta monumentalna izdaja še enkrat potrjuje Tomaža Šalamuna kot eno osrednjih figur ne samo znotraj slovenske, temveč svetovne pesniške krajine.

Knjigo bo spremljal zapis o procesu nastajanja in urejanja zbirk Mihaela Mauriča in spremna beseda Aleša Štegra.

Tomaž Šalamun (1941–2014) je leta 1966 izdal kultno pesniško zbirko Poker, mejnik v slovenski poeziji, nekateri pa ga imajo tudi za enega temeljnih stebrov slovenskega modernizma. V šestdesetih letih je sodeloval pri vseh pomembnejših avantgardnih projektih, povezan pa je bil tudi z legendarno skupino OHO. Šalamun je verjetno najbolj prevajan slovenski pesnik. Poleg številnih objav v različnih tujejezičnih revijah so njegove knjige prevedene v osemnajst jezikov. Za svoje delo je prejel nagrado Prešernovega sklada (1973), Jenkovo nagrado (1988) in leta 1999 veliko Prešernovo nagrado.