Bojan Macuh : Hrepenenje ostaja

Dolg opis

Med starimi Grki je bil Platon tisti, ki je največ govoril in pisal o duši. No, tudi Bojan Macuh mi 2.500 let po Platonu piše v pismu 4. januarja 2006: »Pišem za dušo ... « Platon je trdil, da smo le sence duše. Po njegovem je imel človek nekdaj samo eno dušo. Moško žensko ali žensko moško, kakor hočete. Bila je »dvospolna« in ljudje so zaradi tega živeli v sreči in nekakšnem orgaističnem zanosu. V eni duši sta bila združena moški in ženska. Moški in ženski pol sveta. Ves čas v transu, ves čas srečna. Bogovom to ni bilo po godu, saj so se sami delili na moške in ženske bogove. In ko je bil Zevs spet enkrat zaradi Here slabe volje ter je »moral« gledati, kako srečna je celovita človeška duša, je vzel meč in jo presekal na pol. Na moški in ženski del. Na dve ranjeni duši. Včasih krvaveči. In od takrat se moški in ženski del duše neprestano iščeta. Nesrečna, koprneča po združitvi. Zgodi se, da se kdaj najdeta, spet združita svoja ranjena dela in sta noro srečna, v transu in ekstazi. Toda usoda terja, da se ločita, če ne za zmeraj, pa za nekaj časa. In takrat vsaka duša zase zopet krvavi ...

Na dobrega starega Platona sem pomislil, ko sem bral Macuhove koprneče verze, polne čakanja, upajočega prebujanja v ločenih jutrih, strahu, da bo izgubil, tisti srečni del duše, brez katerega je tako hudo ... Besede ljubezni, upanja, čakanja, dvon1ov kot curki kivi tečejo iz njega …Ta cikel pesmi ima naslov Moški. V ciklusu Ženska, ki sledi, se vse ponovi, le da v krvaveči in koprneči ženski duši. Ta dihotimija je mavrica njegove poezije, ki se pne med moškim in žensko na obzorju horizonta bivanja. In ker kakor curki krvi bruhajo, da, celo nekontrolirano bruhajo besede, žalost, izpoved, dvom, upanje, je morda Platonova zgodba o moški in ženski duši upravičena.

Zato prav pesem Jaz vnaša dvom v Macuhovo paradigmo dihotimije Moški Ženska. »Brezmejna je ravan, po kateri stopam. Ni ovir, ni tistega, ki bi me ustavil na poti. Brez kazalcev na uri se veselim vsakega prihajajočega dne. Saj sem Svoboden.« Torej ni več usodne smeri v ženski krvaveči duši s svojo krvavečo dušo, kakor v prvih dveh ciklusih? Ni več oziranja nazaj po Njej? Brez dvomov stopa in je vesel. Ker je svoboden? Ker se je osvobodil. Pa ja da ne klica drugega pola duše? Pa ja ne bolečine svoje duše? Je to nek drug pesnik. »Ostajam trden, neomajen,« piše. Je zadnja pesem iz ciklusa Moški napoved zasuka v poeziji Bojana Macuha? A sploh sodi v to zbirko o strašnih ljubezenskih mukah? O tem nam naj da odgovor naslednja zbirka, nove pesmi morda celo bolj redke, premišljene, saj ne bo tega krvavečega curka ... Seveda, če je res, da je naš pesniški subjekt zdaj tako svoboden, trden, neomajen ... kakor govori zadnji verz v tem delu zbirke.

- Tone Partljič