Ljudmila Lampret Conradi: Če bi molčala

Kratke zgodbe in esejistika / Humor in satira / e-knjige za mladostnike

Če bi molčala Ljudmila Lampret Conradi

zbirka kratkih zgodb, prozni mnogoboj, Zastava

Lastnost	Vrednost
Založba	CLD
Zbirka	Pripovedi
Spremna beseda	Marjan Tomšič, Metka Lampret
Oprema	Bojan Ekselenski
Leto izdaje	2015
Strani	190
Jezik	slovenski
Tip datoteke	epub
ISBN	9789616458030

Izvodov na voljo:

Prost
Prost
Prost
Zaseden

Še 3 dni 35 min in 6 sekund

Kupi Izposodi

Dolg opis

Zbirka kratkih zgodb, med njimi finalist Proznega mnogoboja 2015, Zastava

Odlomek iz spremne besede Marjana Tomšiča:

VELIKE majhne, vsakdanje stvari. Pomenljive, sporočilne, na videz lahke, a v resnici globoke in težke. Tako bi bilo možno na kratko označiti zgodbe iz zbirke Če bi molčala, avtorice Ljudmile Conradi.

V zgodbah mrgoli življenje z mnogimi, odkritimi in skritimi obrazi. (Po)smeh, mehka satira, pretirana čustvenost, sočutje, bolečina, žalost, trpljenje ... vse to se vrtinči v teh pisanih zgodbah. Nekatere so pretresljive, recimo tista, ki pripoveduje o strašni posesivni moči nekaterih mater; svojega sina (pa tudi hčer) znajo nekatere matere tako zasužnjiti, da po poroki ne odidejo na možev, ženin ali skupni dom, ampak ostanejo doma pri svoji mami; k zakoncu jim je dovoljeno oditi šele, ko smrt prekine ta strašni urok. Nekako vzporedno s to zgodbo se razgrinja svet žensk, ki pozorno motrijo dogajanje v svoji vasi in se hinavsko veselijo, ko se kateremu od stanovalcev domače vasi zgodi kaj hudega; oj, da se le njim in njihovim domačim ni zgodilo kaj takega! Ko pa zadene tudi te večno budne klevetniške motrilce nesreč vaških sosedov kaj slabega, kaj hudega (ko zbolijo, si zlomijo kolk, ko se zalomi tudi v zakonu njihovih otrok ...), takrat se jim zruši streha nad glavo, takrat je pač konec sveta.

Odlomek iz spremne besede Metke Lampret

GLEDAM jo, pridno deklico, ki si želi le ljubezni in priznanja in mi je hkrati tesno in prijetno in sem malo žalostna, malo raznežena in ljubeča, pa spet jezna in uporna.

Pripovedovalka je junakinjo v večini črtic prikazala kot vzor ubogljivega otroka, čeprav je glavni lik že v zrelih letih; kot pravi: napol starka, napol mladenka, vsekakor človek z izkušnjami in mnogimi doživetji, ki so jo izoblikovala. Znano krilatico, kako pridna dekleta pridejo v nebesa, poredna pa povsod drugod, bi z grenkim nasmehom lahko uporabili pri komentarju literarnega zapisa v knjigi, čeprav zgodbe niso enoznačne in prehajajo na različna prizorišča, se odmikajo vsakdanjiku Katje, ki je zapisovalka in opazovalka, plaho se pritihotapijo v doživljanje mladostnika v disku, se sramežljivo skrivajo v upanju starega samca, ki išče nevesto na nekonvencionalen način, s pomočjo ženitne agencije, dramatično opišejo nemoč starke, ki ne more ubežati strahotam svojega otroštva in hudobiji rejnice in pokukajo za zaveso vaške hiše, kjer, po mnogih preizkušnjah, starejši par uživa v jutranji kavi.

Delu bi zaman očitali osredotočenost na eno samo temo, prizorišča ali like, dogajanja v črticah so raznovrstna. Zvrstijo se razmišljanja zapisovalke, ki se ne zapira v varno zatočišče svoje knjižnice, kjer si želi le pisati, pisati, pisati. Ta čustveno izredno močna želja s pisanjem, terapevtskim in skoraj dokumentarno verodostojnim opisom prigod, znancev in njenih bližnjih, priti do prave resnice, iztrgati pozabi in nezanesljivemu spominu dogodke in ljudi, se čuti v vsaki izmed zgodb.