8,99

Drevo glasov

Miha Mazzini

Hišni zvonec se oglasi in kasneje se stanovalci spomnijo le, da je pred vrati stal trgovski potnik, ki jim je prodal nekaj povsem nekoristnega in mu nikakor niso zmogli reči ne. Kaj, če zvonec ne utihne več in dolino preplavijo trgovci? Dvanajstletna Alja se mora spopasti z njimi in s skrivnim poskusom, o katerem vsi molčijo; soočiti se mora s sorodniki, ki čuvajo temno skrivnost, in pomagati prijatelju, ki je izgubil glas, in se bo le z njeno pomočjo prebil do Drevesa glasov.


Podrobnosti

Lastnost Vrednost
Založnik Miha Mazzini
Leto izdaje 2017
Strani 104
Jezik slovenski
Tip datoteke epub

Decription

Dvanajstletno Aljo starši pošljejo na počitnice k sorodnikom v odročno vas. Ko prispe, vidi povsod kupe neodprtih kartonov vseh možnih izdelkov, vaščani pa so pobegnili ali pa so se zabarikadirali. Edino hiša njenih sorodnikov je nedotaknjena.

Alja pozvoni in zasliši se otožno rjovenje, ki ji zaledeni srce. Ko se vrata odpro, stoji pred njo Edmund, fant njenih let, ki ima težave z govorjenjem. Hitro izgublja glas in z Aljo se sporazumevata s pisanjem in kriljenjem z rokami. Edmund ničesar ne ve o Aljinih dogovorjenih počitnicah, zato skupaj počakata, da se sredi dne zbudi njegova mama Lora. Ta vstane vsak dan le toliko, da energično pripravi ogromne količine kosila, potem pa gre nazaj spat. Skrb za vse drugo je na Edmundovih ramenih, saj tudi očeta ni cele dneve; ko se vrne iz službe, pride le na večerjo, potem pa izgine v svojo sobo študirat. Po hiši visijo slike mlajšega brata Ota, ki pa mu Edmund nosi hrano v sobo, Alja pa ga ni ne videla ne slišala.

Ko pozvoni na vratih, gre Alja odpret in trgovski potnik ji gostobesedno proda kuhalec jajc za točno toliko denarja, kot ga je imela v žepu. Ko potnik odide, je Aljo v dno duše sram, da je kupila nekaj tako nekoristnega, hkrati pa ne ve, kaj ji je bilo. Edmund ju razloži, da so se pred nekaj tedni nad vas spustili roji trgovskih potnikov, ki jim ne moreš reči ne – v tebi vzbudijo nezadržno željo po točno tistem, kar najmanj rabiš. Edino, kar lahko ustavi trgovskega potnika, je Edmundov krik obupa; po njem se potnik spremeni v jokajočega študent, ki ne ve, kako se je znašel v vasi; zadnje, kar se spomni, je, da so ga najeli za preizkušanje nekega zdravila, imenovanega Sellitall. Edmund ne zna razložiti, odkod mu naraven talent, a Alja opazi, da so enako obupane kot njegov krik tudi njegove oči. Razume, zakaj je Edmund tako utrujen: potniki zvonijo cele dneve in noči in Edmund ne more spati. Čemu se hkrati vedno bolj redi, ostane Alji uganka.

Vzdušje v hiši je čudno, Edmund izgublja glas in hira, vedno teže se prebuja in trgovski potniki prično počasi zasipati hišo z nepotrebno robo. Alja poskuša govoriti z Edmundovimi starši, vendar se ji oba izogibata. Nazadnje se razjezi in sledi Edmundu, ko nese bratu hrano. Alja vdre v sobo in zaloti le Edmunda, kako je dvojni obrok. V joku ji prizna, da je brata pred tremi leti povozil avto, nakar je mama dogodek zanikala in sedaj se je vzpostavilo krhko ravnotežje, temelječe na laži, ki uničuje vse tri. Predvsem pa Edmunda, ki mu stalno zadrževanje, da ne bi izrekel resnice, krade glas in bo kmalu onemel. Tudi Alja nima moči soočiti Loro z resnico, zato ugotovi, da mora Edmund dobiti nazaj glas in ji povedati sam. Obiščeta zdravnika, ki seveda ne najde nobene telesne okvare.

V obupu odideta tudi k vaški frizerki, ki v posebnih primerih, ko zgolj sprememba pričeske ni dovolj, deluje tudi kot čarovnica. Pove jima za drevo, na katerem rastejo glasovi.

Alja in Edmund se odpravita v daljno dolino in res prideta do drevesa, ki pa ga varuje vsemogočni čuvaj. Ujame ju in zapre. Alji se posreči pobegniti in skuje peklenski načrt: v dolino z drevesom glasov popelje trgovske potnike, ki nesmrtnemu čuvaju prodajajo vse mogoče, saj si lahko privošči kupovanje na neomejeno število obrokov. Ko je že zasut z izdelki in povsem obupan, predlaga Alja kupčijo: z Edmundom bo čuvaj križal glas. čuvaj bo tako dobil sposobnost preganjati trgovske potnike, Edmund pa zadosti močen glas, da se bo pogovoril s svojimi starši.

Pa še malo ga bo ostalo za ljubezensko izjavo Alji.

Odlomek

Alja je vedno zelo trdno spala. Ko jo je ponoči prvič zbudil prepir, je vedela, da je med mamo in očetom nekaj hudo narobe.

Zjutraj se je poskušala potolažiti, češ, samo sanjalo se mi je. A že naslednjo noč sta starša postala dovolj glasna, da ni mogla več znova zaspati. Pritisnila je lice ob blazino in gledala razmetana oblačila, ki so silila izza omare. V temi so se ji zdela podobna črnemu snežaku, ki je izgubil ravnotežje in se z glavo prislonil ob tla. Mesečina in luči mesta ga niso mogli povsem osvetliti, zato se ga je ustrašila. Zlezla je pod odejo in se stisnila k plišastemu pingvinu. Pomislila je: "Kako je mogoče, da je kup postal tako velik? Zakaj me mama in oče nista prisilila k pospravljanju?"

Zavedla se je, da je že nekaj časa nista opomnila niti glede umivanja zob in česanja. Še šolo sta komaj omenila. Le: "Je vse v redu?" in ko je rekla "ja", sta pokimala, z mislimi že drugje. Še huje: spraševala sta vsak zase, nikoli skupaj! Spomnila se je, da ji zadnje čase pripravi zajtrk vedno le eden od njiju, da že dolgo nista hkrati v istem prostoru, če pa sta, gledata vsak v svoj kot in pazita, da je razdalja med njima vedno največja možna. "Sem bila slepa?" se je vprašala. "Zakaj večanja oddaljenosti nisem opazila že prej?" Najprej sta starša sedela na kavču skupaj, potem vsak na njegovem robu, nato eden na kavču, drugi v fotelju, sedaj vsak na svojem stolu, prazen kavč pa sameva med njima. Že dolgo niso šli nikamor na izlet in o njej se pogovarjata, ne da bi jo zares pogledala.

Spet sta povišala glasove. Alja se je skrčila, skoraj porinila kolena do brade in skrila obraz v pingvina. Kaj se bo zgodilo z njo? Beseda "ločitev" ji je priplavala v misli in v njih tudi vztrajala, četudi jo je precejkrat poskušala pregnati. Med njenimi sošolci so ostali brez družine tri punce in dva fanta.

S fanti se ni zares pogovarjala, ker so tako neumni. Pri enajstih so še čisto otročji in zanimajo jih same traparije.

S Katarino, eno tistih sošolk, se je pogosto družila in kar stisnilo jo je, ko se je spomnila, kako ravna z očetom. Preselil se je k tajnici in čez vikend je Katarina stanovala pri njem, med tednom pa jo je večkrat prišel iskat in jo vozil na razne dejavnosti. Ob torkih se je Alja peljala z njima na novinarski krožek in gledala, kako Katarina neprestano zmerja očeta. Po eni strani se ji je zdela strašna frajerka, hkrati pa jo je v srcu zbodlo: to ni prav. Katarinin oče ni odgovarjal, le v tla je gledal. Alja je nekoč med odmorom prosila sošolko, naj ga zmerja malo manj. No, vsaj med vožnjo, ker se ji povešanje oči med šofiranjem ni zdelo preveč varno. A Katarina je naslednjič vpila še glasneje in še z večjim veseljem. Očetovo novo punco je imenovala xxxxx in šele ob tej grdi besedi se je oče zdrznil in zamomljal: No, no. Slabič, je pomislila Alja, slabič. Po drugi strani pa je sošolki vedno prinesel darilo in ji kupoval drage stvari, obljubil ji je celo konja. To pa ne bi bilo slabo, je že v spanju ugotovila Alja, s sliko po travniku dirjajoče živali.

Kazalo

Nespečnost ima velika ušesa

Živahni zobotrebec

Kovček na prodaj

Za vrati čakajo čudni zvoki

Čas za kavo

Kuhalec jajc

Družinska večerja

Skok trgovskega potnika

Župan piše in opazuje

Nekaj za zmerom

Vstop v Otovo sobo

Večerja

Počitek za Edmunda

Pri zdravniku

Pri čarovnici

Skrivnostna vožnja

Rabutanje glasov

Zapor

Kradljivci napadejo

Angel maščevanja

Drevo glasov

Pogovor v mesečini