Očetje

Uredila: Živa Humer in Iztok Šori

Kratke zgodbe o sodobnem starševstvu

Zbirka 24 kratkih zgodb sodobnih očetov o dilemah, konfliktih, občutkih in razmišljanjih, s katerimi se srečujejo v vlogi očeta.


Podrobnosti

Lastnost Vrednost
Založnik Mirovni Inštitut
Leto izdaje 2016
Strani 91
Jezik slovenski
Tip datoteke epub

Decription

»Zgodbe so prvoosebne in subjektivno (ter anonimno) razkrivajo kompleksne položaje in premisleke očetov, kar razumeva kot prispevek k emancipaciji moških v Sloveniji. Štirideset let po tem, ko so ženske pod geslom »osebno je politično« začele tlakovati pot družbenim spremembam tako, da so najprej v varnih prostorih in nato še v javnosti pripovedovale o osebnih izkušnjah in občutjih, je ta korak nedvomno nujen, saj doslej moški o svojem položaju večinoma niso premišljali na tak način.”

Poleti leta 2015 smo v okviru projekta Očetje in delodajalci v akciji – ODA povabili očete v Sloveniji, naj napišejo kratko zgodbo o dilemah, konfliktih, občutkih in razmišljanjih, s katerimi se srečujejo v vlogi očeta. Na Norveškem so storili podobno naši partnerji iz organizacije Reform iz Osla, ki so nagovarjali predvsem očete na očetovskem in starševskem dopustu. Želeli smo, da očetje pišejo o tem, kar se zdi pomembno njim samim, zato so v veliki meri sami odločali, o čem in kako bodo pisali. Prosili smo jih le, da se gibljejo znotraj okvira naslednjih orientacijskih vprašanj: kakšen oče ste, ali ste zadovoljni s tem, kako in koliko skrbite za otroka, kaj vam pomeni otrok, kako se vam je spremenilo življenje z njegovim prihodom, kako se očetovstvo kaže v vsakdanjem življenju, partnerskem odnosu, med prijatelji, pri starših ter kako vpliva na vaše delo in obratno, kako delo vpliva na vaše očetovstvo. Nastala je zbirka 24 zgodb: 18 iz Slovenije, ki so objavljene v prvem delu in 6 iz Norveške, ki so objavljene v drugem delu knjige.

Odlomek

Damijan

39 let; en otrok, star 4 leta.

No, mene so že po dveh tednih začeli spraševati, ali sem bolan, pa da sem shujšal in kako sem bled. Očitno sem bil res zdelan, a meni se ni zdelo tako.

Začelo se je ob treh zjutraj. No, pravzaprav se je začelo že devet mesecev prej, kakor koli, nekaj jo ščiplje. Popadki? Tisti pravi? Ah, ne ne, tako jo je ščipalo že dva dni, to verjetno še ni tisto pravo, sva si razlagala. Au, tu je še eden in kmalu še eden! Mogoče pa se le nekaj dogaja? Skočim po štoparico in meriva intervale. Izkaže se, da so na pet minut in zmeraj bolj pogosti. To je to, pograbiva že pripravljeno potovalko, vključujoč čokolado, žitne ploščice in druge »power up« izdelke, in šibava v porodnišnico.

Pričakujeva otroka. Prvega. Fantka. Oh, ta psihični pritisk, zdaj gre pa zares! Jaz sem bil pripravljen, vsaj teoretično. Hodila sva v šolo za starše in na porodne vaje, prebral sem knjige, vadil previjanje na medvedku in treniral pestovanje s štruco kruha. Ker sem bolj tehničen tip, sem posvetil posebno pozornost izbiri vozička. To pomeni, da sem proučil vse lastnosti vseh vozičkov na trgu, obiskal številne trgovine in jih preizkušal; na ulici sem celo ustavljal ljudi z vozički, ki so bili meni všeč, ter jih zasliševal o tem, kako so zadovoljni. Takrat bi se lahko brez težav zaposlil v kakšni trgovini z otroško opremo kot promotor otroških vozičkov. Še nasvet bodočim očkom: voziček naj ima štiri velika napihljiva kolesa, po možnosti z blažilniki. Tako bo stabilen tudi na neravnem terenu v živalskem vrtu, ne bo se zatikal na peščenih potkah v Tivoliju in ne bo zdrsaval na snegu, zaradi česar ne boste potrebovali verig. Nujno je, da ima spodaj veliko košaro ali kakšno torbo, saj boste morali ogromno reči vzeti že na krajši sprehod. Naj vas ne premami doplačilo za držalo za stekleničko, v katerem bi lahko imeli pivo, saj se bo takoj spenilo in ne bo užitno.

Skratka, vsa pripravljenost v trenutku splava po vodi, ko dejansko napoči čas. Potem pa si zmeden in kar nekaj hitiš in misli ti skačejo sem in tja, da česa ne bi pozabil, in potem seveda kaj pozabiš in tako naprej. Nervoze nočem kazati navzven, zato se delam »blazno kul« in sproščam vzdušje s črnim humorjem in bedastimi pripombami. Ob tem se spomnim raznih primerov, za katere izveš, ko se pogovarjaš z drugimi bodočimi starši, ko so ženske rojevale tudi po dvanajst ur in podobne strahote.

S popadki je bila že čisto pri koncu. Samo še nekaj krepkih potiskov, glasen aaaajjjiiii in že sem videl glavico. Ponosno sem prerezal popkovino, in ko smo se skupaj objeli, se mi je odvalil kamen od srca. Vsa napetost se je naenkrat razblinila, adrenalin je padel, sreča je preplavila moje telo in oči so se mi zarosile. Kako lepa mala kepica življenja. Čeprav vsa od krvi in sluza, ampak lepa najina kepica. Postal sem očka.

Potem pa se je začelo zares. Vsi so nama govorili, da so prvi trije meseci najtežji, češ da se še »uvajaš« v vlogo starša in tudi otrok takrat potrebuje največ pozornosti in časa. No, mene so že po dveh tednih začeli spraševati, ali sem bolan, pa da sem shujšal in kako sem bled. Očitno sem bil res zdelan, a meni se ni zdelo tako. Sem se pač na polno vrgel v vlogo, kar sem tudi pričakoval, in pri vsem tem nisem niti opazil, da sem pozabil skrbeti zase, se pravi redno jesti, spati in druge osnovne reči. Tako me je prevzelo.

S sinom sem bil tako rekoč 24 ur na dan. Ker sem samozaposlen in delam od doma, sem si lahko svoj delovni urnik maksimalno prilagodil in sem bil neprestano na voljo. Izkoristil sem tudi vse možne oblike dopustov, plačanega in neplačanega. Meni je tako vseeno, saj mi nihče ne krije bolniške in ne plača dopusta, zato je moj delovnik polnih 40 ur na teden, vsak teden, brez izjeme. Tistih 15 dni očetovskega dopusta je bil moj prvi plačani dopust in do danes tudi edini.

So pa tudi prednosti, če delaš od doma. Lahko sem preživljal kakovosten čas z otrokom, ki je tako »rasel gor« z obema staršema, medtem ko so redno zaposleni očetje videvali svoje otroke samo po nekaj ur na dan. Tako sva si skrb lahko delila in je bilo tudi partnerki lažje. Skupaj smo lahko hodili na sprehode, pa k zdravniku, na igrišče in tako naprej, skratka, bil sem ves čas prisoten. To pa pomeni, da se mi je življenje precej spremenilo, glede na to, koliko časa sem imel zase prej. Popoldanska in večerna druženja s prijatelji so postajala zmeraj bolj redka. Je pa res, da tega niti nisem toliko pogrešal, kot sem pričakoval, saj so mi ure, ki sem jih lahko preživel z otrokom, pomenile toliko več.

Čeprav so govorili, da so prvi trije meseci najtežji, to sploh ne drži. Takrat je ravno najlažje in nikoli kasneje ni več tako enostavno. Res je, da se moraš privaditi na drugačen urnik, bioritem in predvsem na manj spanja, ampak kar zadeva skrb in delo okoli otroka, pa ni tak problem. Dokler se ne plazi naokoli, je še najbolj obvladljiv. Malo štručko lahko odložiš kamor koli (seveda ne na rob mize ali pločnik) in tam te bo tudi počakala, še obrnila se ne bo. Nič ne bo prevrnila, nikamor zbežala, nič ušpičila, stvar je super enostavna. Na začetku tudi vse sorodstvo nenehno ponuja pomoč; babice kuhajo kosila, kupujejo igrače in obleke itd. Skratka, prvi trije meseci so res enostavni. No, vsaj pri nama je bilo tako. Si pa mislim, da je lahko tudi drugače, če stari starši niso več živi ali stanujejo daleč oziroma če oče ves čas dela in ga ni doma ali pa ga sploh ni in je mama sama za vse. Tu se lahko kar zahvalim vsem po vrsti, ker so nama res olajšali situacijo.

Ko pa se začne mali plaziti naokoli, kaj šele, ko shodi, takrat se pa začne. Dobesedno ga moraš imeti ves čas na očeh. Neprestano moraš predvidevati, kaj vse se lahko zgodi, kaj lahko vrže po tleh, kaj bo dosegel in česa ne, kaj dal v usta, kaj ima v rokah, kje sploh je in zakaj je taka čudna tišina. Zavarovati moraš celotno stanovanje, oblepiti ostre vogale, zamašiti vtičnice, prestaviti stvari na višje police, zapirati vrata in tako naprej, skratka: ves čas moraš biti pozoren. Spomnim se, da sva komaj čakala, da bo dovolj star za v vrtec, da bova imela malo miru, časa zase in za delo. Kajti čez dan nisem mogel za službo narediti prav nič in sem se navadil delati ponoči. Zato sem zelo hvaležen partnerki, da me zjutraj pusti spati kakšno urico dlje in ona odpravi mulca v vrtec. Običajno pa ga grem jaz iskat, da ima ona več časa za popoldanske službene obveznosti. Tudi gospodinjska opravila si deliva in malo je stvari, ki bi jih počel samo eden. Sicer pa je zame pomembnejše, da se s sinom igrava dinozavre, kot da je kuhinja pospravljena. To naredim zvečer.

Svojo očetovsko vlogo vidim predvsem v vzgoji in še pred tem v skrbi za pravilen in zdrav razvoj otroka. Temu sem se dokaj resno posvetil, prebral knjige in hodil na predavanja na te teme, in to še preden je bil sin dovolj star za tovrstno vzgojo. A zdi se mi, da ti nobeno znanje in knjige prav nič ne pomagajo, ko se enkrat prvič znajdeš v situaciji, ko gre za tvojega malčka. Takrat v trenutku pozabiš vse modrosti ter odreagiraš čustveno in zaščitniško in tako narediš, karkoli je treba, samo da neha jokati. A iz izkušenj in napak se učimo.

Žal je pogosto lekcija, ki si jo najbolj zapomniš, tudi najbolj boleča. Tako se je zgodilo, ko je imel sin prvič res visoko vročino. Ko nič več ne deluje razen svečke, pa še ta samo za eno uro. Kaj pa zdaj? Spomnil sem se, da bi ga lahko ohladila pod prho. Ampak namesto da bi začel s toplo vodo in jo postopno ohlajal, sem ga ves živčen in v strahu, da se ne bo skuhal v lastnem soku, zalil z mrzlo. Joj, kakšna napaka! Tako se je drl, kričal in bil v šoku, pa vse skupaj ni trajalo več kot nekaj sekund, zapomnil pa si je za vse leto. Prve mesece po tem ga sploh nisva več mogla prhati. Umivala sva ga z mokro krpico. Vodo sva mu šele čez nekaj mesecev ponovno predstavila, pa ne v obliki prhe, temveč peneče kopeli, da se mu ni takoj spet sprožila strašna asociacija na prho, in počasi se je stvar normalizirala. Res je, da otrok hitro pozabi in čez nekaj let se ne bo več spomnil, kaj se je zgodilo, ampak vode pa še zdaj ne mara. Verjetno sploh ne ve več, zakaj se ne mara kopati, ampak izkušnja je bila tako močna, da je še zdaj prisotna, pa ima štiri leta. Tudi v morju se ne mara kopati.

Stvar mi je dala misliti. Zdaj razumem, kako lahko nekatere hude travmatične izkušnje (zlorabe ipd.) pustijo dolgoletne posledice in ožigosajo osebo za zmeraj, čeprav se jih sploh ne spominja. S prhanjem le ni bilo tako hudo, a po tem dogodku sem postal zelo analitičen in samokritičen. Pogosto sem se sekiral, ko sem povzdignil glas nadenj ali pa mu česa nisem dovolil in je jokal. A kmalu sem ugotovil, da tudi otroci niso tako krhki in da prav dobro vedo, kdaj so kaj narobe naredili, in takrat tudi sprejmejo kritiko ali kazen. Zdi se mi, da je trik dobre vzgoje, najti zdravo ravnotežje med dvema skrajnostma, ali bo po moje in pika ali pa se bo ustreglo vsaki njegovi želji in muhi.

Mislim, da sem v očeh drugih zelo popustljiv očka. Je pač res, da mu s partnerko veliko dovoliva (ker sva se tako dogovorila). Če stvar ni ravno škodljiva za zdravje oziroma ne bo povzročila materialne ali psihološke škode, potem mu dovoliva, da to naredi. Vsaj prvič. Naj poskusi, naj pridobiva različne izkušnje, naj spoznava in raziskuje. Naj skače po postelji, paca po steni (ima v ta namen določen del stene), lahko ropota z lonci in strese moko in tako dalje, vendar bomo po tem tudi skupaj pospravili. Tako smo se izognili situacijam, ko bi ga prepovedana stvar blazno privlačila, pa tudi posledic svojih dejanj se bolj zaveda. Nikoli recimo ni skrivaj počel, česar ne bi smel, ker je vedel, da če bo vprašal, ali lahko, mu bova verjetno dovolila, vsaj v nekih kontroliranih okvirih. Tako se je zgodilo, da se je igral kuharja in v lonec stresel moko in vodo, da bi naredil testo. Pri tem se je seveda nekaj moke streslo po tleh, a glej ga, fanta, vzel je sesalnik, pa čeprav ga je komaj vlekel za sabo, in posesal.

Je pa taka taktika tudi dvorezni meč. Če mu veliko dovoliš, se navadi, da je vse po njegovo, in ko temu ne bo tako, bo trmaril, kričal in zganjal cirkus. In spet iščeš neko srednjo pot, ravnotežje.

In tako se učim tudi jaz, iz dneva v dan. Moram biti trden in strog, ko je treba, ter popustljiv in razumevajoč, ko to potrebuje. Poskušam odkriti neki recept, ki bi deloval v vsaki situaciji (ali pa vsaj v večini). A bolj ko razmišljam o teh stvareh, bolj vidim, da ni pravila. Vsaj ne takega, ki bi držalo za vse otroke in situacije. Še pri enem včasih deluje, drugič ne. Vsak je unikaten in tudi današnji dan je drugačen od včerajšnjega in jutrišnji bo spet nekaj novega; tako je to, ko si oči.

Kazalo

Uvodni nagovor urednice in urednika

Nekaj besed k zgodbam iz Norveške

1. del SLOVENIJA

Damijan

Fredek

Janino

Bojan

Urban

Peter

Gorazd

Srečko

Riko

Kimba

PANKer

Jure

Luka

Bluemm

Sašo

Grega

Žan Prijatelj

Ton

2. del NORVEŠKA

Michael

Kristian

Harald

Markus

Hans Petter

Henrik