4,99

Sukub

Vlado Žabot

Dogajanje v romanu enega najvidnejših sodobnih slovenskih romanopiscev je umeščeno v velemestno okolje, kjer se zgodi umor, ki pa se zgodi predvsem v glavi glavnega junaka. Sukub je roman, ki bo pritegnil zahtevnega bralca, pa tudi vse tiste, ki so jim blizu mitološke in psihološke teme.


Podrobnosti

Lastnost Vrednost
Založnik Beletrina
Zbirka eBeletrina
Spremna beseda Jurij Hudolin
Leto izdaje 2017
Strani 142
Jezik slovenski
Tip datoteke epub

Decription

Roman enega najvidnejših sodobnih slovenskih romanopiscev, ki je doslej gradil svojo prepoznavno poetiko predvsem z opisovanjem odmaknjenih, zakotnih in zamočvirjenih ambientov, se tokrat loteva povsem sodobne, urbane zgodbe. Dogajanje je umeščeno v velemestno okolje, kjer se zgodi umor, ki se zgodi predvsem v glavi glavnega junaka. Vsekakor je Sukub roman, ki bo pritegnil zahtevnega bralca, pa tudi vse tiste, ki so jim blizu mitološke in psihološke teme.

Pisatelj Vlado Žabot prihaja iz prekmurskega okolja. Rojen je leta 1958 v Šafarskem pri Razkrižju. Diplomiral je iz slovenščine in primerjalne književnosti na ljubljanski filozofski fakulteti. Dela kot publicist in samostojni književnik. Je pobudnik in organizator vsakoletne nagrade za najboljši slovenski roman kresnik.

Odlomek

I.

 PRAVZAPRAV JE VALENTA KOSMINO ŽE TUDI PREJ KDAJ ZASKRBELO OB MISLI, da bi ga kdorkoli pahnil, zavedel ali da bi morda kar sam po nerodnosti ali nemarnosti zabredel v nekaj, iz česar bi se potem le težko izkopal. To misel, to bojazen, je skratka poznal in ga je kajpada begala. Vendar pa nikoli tako, da se je ne bi mogel tudi znebiti. Priseben človek se pač tako ali drugače prepriča, da je kratko in malo ustrezen, da se ima dovolj strogo pod nadzorom – in da torej življenje lahko mirno, spodobno teče do svojega bridkega konca.

 Ravno tako ga je že tudi kdaj prej mučila nespečnost in bila so obdobja, ko, takrat še kljub tej ali oni službi, nekako ni vedel, kam in kako sam s seboj. Tudi misli so bile kdaj čudne in neuporabne. Sanje še bolj.

 Medtem pa je mesto, kljub povsod opaznim izpraznjenim stanovanjem in stavbam, čudno bučno hrumelo svoje zamolklo hrumenje. Medtem so zvečine starejši ljudje kar naprej nekam šli in se prehitevali in drveli in se je nad ulicami, cestami in avenijami dušljivo meglilo. In včasih se mu je zdelo, da je nekaj narobe s temi priletnimi, mladostno našemljenimi uličnimi ljudmi, da mnogi od njih v resnici sploh več nikjer ne živijo ... Posamični, daleč vsak sebi razmaknjeni dimci bele sopare, ki jih je, takole, z okna dnevne sobe v petnajstem nadstropju stanovanjske stolpnice, ne da bi kdajkoli preverjal, imel za klavniške, so se izmed nadrenjanih streh in kupol, zvonikov in blokovskih naselij ves čas enako lenobno vili v nebo. In nad tistimi daljnimi, tik pod vzhodno obzorje odmaknjenimi, se je navadno ob prvem jutranjem svitu bohotil gori podoben oblak.

 Kakšenkrat se je zdel mrzel in siv, včasih divji, včasih bled in neizrazit, kakšenkrat pa prijetno topel in blag in vabeč in s tlečo zarjo obrobljen. Tudi sama oblika je bila vsakič drugačna. In v Valenta se je, ne da bi pravzaprav vedel kdaj in zakaj, kakor samo od sebe zalezlo, da je iz teh raznovrstnih sprememb na oblaku začel ugibati, kaj bi se mu lahko pripetilo čez dan, česa se mora izogibati in kaj storiti, da bo vse v redu in prav.

 Pozneje, ko so ga torej upokojili, ko sta se sinova odselila vsak v svojo blokovsko bodočnost in se je kakšno leto pred njim upokojena žena vdala pomirjevalom in televizijskim nadaljevankam, ko mu skratka nič več ni bilo treba skrbeti zadelj raznih službenih in družinskih zadev, bi se morda te včasih prav mučne neumnosti s temi ljudmi in z oblakom še najlažje otresel. Vendar tudi takrat ni zbral poguma. Pri srcu ga je začelo sumljivo zbadati ... Vsekakor pa česarkoli v zvezi z vsem tem niti ženi ni hotel zaupati. Sram bi ga bilo. Čutil bi se celo nekako ponižanega in videz vzvišeno potrpežljive prepričanosti vase, ki ga je, še posebej s pipo v ustih, sicer že od nekdaj precej zavzeto gojil in razkazoval, bi se razgalil v navadno nizkotnost in zlaganost.

 Pravzaprav je bil še zmeraj precej ponosen prav na prepričljivost tega svojega videza – ki ga je bilo kajpada treba vzdrževati, negovati, zaradi katerega je bilo, ko se je ravno ponudila priložnost, včasih dobro zaviti z ulice in se potruditi do vrat te ali one odvetniške ali notarske pisarne ter si v rokovnik zapisati delovni čas ... Čeprav so ljudje zmeraj in povsod seveda sumničili in prežali in so gledali čudno, kakor z nekakšno omalovažujočo in hkrati pretečo meglo v očeh; sploh pa je zadnji čas opažal, da so se tako žena kot tudi tistih nekaj znancev iz stolpnice začeli vesti do njega nekako drugače – kot da bi nehote, nevede vzbujal nelagodje. Tudi zaradi tega, zaradi njih, je “gora” dobivala tisti svoj mučno trajni pomen – in tudi zaradi njih se razbiranju njenih svaril in pomenov ni ne drznil ne maral odpovedati.

 Nekje daleč, globoko v spominu je sicer od časa do časa še zmeraj zatlela podoba neke doline, ki mu je menda nekoč bila dom. Vendar se ni mogel spomniti, če se je takrat, torej od tam, videlo kakšno goro. Morda. Vsekakor pa je bilo vse tisto iz otroštva do te mere zabrisano, da ni moglo pomeniti kakršnekoli gotovosti – in bi drobci, nejasni obrisi iz tiste doline prav tako kot iz davne resničnosti lahko ostali tudi iz sanj ... In k temu so se pritikale misli o teh ali onih živalih, ki se trumoma spuščajo z gorskih lepot in tišin, kar naprej, vsak dan znova so hitele v dolino – največkrat koze, velika črna čreda koz, da se je kar vse pobočje zdelo mehko in valovito. In jutranja jata golobov, ki je tukaj čez mestne strehe, med stolpnicami in kakor na begu pred nečim zavila pod “goro”, včasih nikakor ni mogla pomeniti dobrega. Tudi gube in brazde pod zgornjim “grebenom” so resno svarile.