4,99

Norišnica

Andrej E. Skubic

Norišnica je Skubičeva prva knjiga kratke proze, kjer se srečujemo z junaki, ki so umeščeni na tak ali drugačen družbeni rob. V Norišnici imamo opravka z dvema historičnima sidriščema. Prvi je sedanjost, drugi pa čas okrog slovenske osamosvojitve.


Podrobnosti

Lastnost Vrednost
Založnik Beletrina
Zbirka eBeletrina
Spremna beseda Gašper Troha
Leto izdaje 2017
Strani 166
Jezik slovenski
Tip datoteke epub

Decription

Norišnica je avtorjeva prva knjiga kratke proze. Skubic jo je zgradil z izrazito mislijo, da gre za knjigo kot samostojni organizem in ne za poljubni nabor avtorjevih kratkometražnih poskusov. S tem je še enkrat več potrdil zavestni artizem, ki je vseskozi značilnost njegove proze. Tudi v Norišnici se srečujemo z junaki, ki so umeščeni na tak ali drugačen družbeni rob, torej z junaki, ki ne poganjajo kolesa zgodovine. Skubic že od prej velja za mojstra nekakšnega neosocialnega realizma in tej maksimi ostaja zvest tudi v tej knjigi. Ob realističnih konturah pa nas tokrat preseneča tudi s svojevrstnim ludizmom, mestoma na meji nadrealističnih postopkov. Skubičeva proza tako tokrat prvič zadiha v svojevrstni razpetosti med banalno resničnostjo in igrivim prividom. Ob tej formalni dvojnosti pa se srečujemo tudi z zelo aktualnim zgodovinskim kontrastom. V Norišnici imamo opravka z dvema historičnima sidriščema. Prvi je sedanjost, drugi pa čas okrog slovenske osamosvojitve. Ta dvojna zgodovinska optika je pomenljiv komentar družbene realnosti, v kateri živimo. V prvi vrsti pa seveda kot v vsaki resnični umetnini prerašča v komentar intimnega razvoja oziroma odraščanja.

Andrej Skubic je rojen leta 1967 v Ljubljani. Diplomiral je iz slavistike in anglistike na ljubljanski filozofski fakulteti. Dolgoletni študij jezika, ki se odraža tudi v slogu njegovih proznih del, je kronal z doktorsko dizertacijo Sociolekti v jezikovni stvarnosti in literarnem delu (2003).

Odlomek

Poslušajte, gospod Marjan

 Darja stopi v dnevno sobo s polovico lubenice v roki. Neznanska lubenica je. Na velikem krožniku jo ima, mora jo podpirati z eno roko, da ne zdrsne dol, tako velika pa štorasta je. V roki zraven drži še velik nož, svetel nož, nov nož. In na televiziji bodo vsak čas poročila.

 “Boš narezal?” pravi pa položi vse skupaj na mizico.

 Ogromen nož na mizici v dnevni sobi. Kakšna scena, ej.

 “Si ga dobro oprala?” pravim.

 “Kaj?” pravi Darja pa se zavali zraven.

 “Nož,” pravim.

 Če dobro pomislim, v bistvu klamfam kozlarije. Ampak kaj hočemo zdaj. Če smo že začeli.

 “S praškom?” pravim.

 Saj izgleda, da je tudi Darja malo začudena.

 “Z novim Jarom,” pravi, nekaj posmehljivega je v njenem glasu. Ima prav. Treba bo reči kaj, kakšno stvar v opravičilo.

 “Nikoli nisi zadosti ziher, pri teh stvareh,” pravim, ko se nagnem naprej in primem nož. “Bogve, kje se vse valjajo v trgovini.”

 Kakšne kozlarije, res. Nagnem se nad lubenico: zrela je pa sočna, treba jo bo rezati nad krožnikom. Drugače bo vse pocasto. Miza pa vse, tla, kaj jaz vem. Darja se nagiba nad Jano.

 Nekaj bo treba nadaljevati.

 “Danes sem dal enem tamalemu dve,” rečem. “Ko je bil vprašan.”

 Darja še kar bere.

 “Dal sem mu dve,” pravim, “čeprav ni vedel na zemljevidu sveta, kje je Slovenija.”

 “Zakaj?” Pomagalo je, pritegnil sem pozornost. Pozabila je tisto klobasanje. Glave pa vseeno ne dvigne, še kar zija v tisto svojo Jano.

 “Pet minut je iskal, potem je pa rekel – pa jaz sem majhen človek, kaj bo meni svet! Saj ne hodim tja.”

 “Pa ti?”

 “Nič.” Najrajši bi kar zamižal. Naj bodo zdaj vseeno že počasi poročila, da bodo malo govorili še drugi. Konec reklam bo. Bila je najava. “Saj verjetno je imel prav.”

 Darja odloži revijo, se namuzne.

 “Ima to zdaj ta štorija kaj opraviti s tvojim pogledom na globalizacijo, pa to?” Ha. Z globalizacijo? Kakšna globalizacija, zaboga, kaj pa ima vse skupaj opraviti s politiko. Pripovedujem čisto majhno zgodbico, ona pa … Samo pripovedujem zgodbico.

 Ne, dobro je, poročila se začenjajo. Dovolj bo. Zdaj bo šlo vse kar samo od sebe.

 “Absolutno čisto nič.”

 Pred očmi še zdaj vidim tisti dve tamali. Sedeli sta na zidu pred šolo. Pojma nista imeli, da stojim zadaj. Zakaj sem stal zadaj. Se ne spomnim. Šel sem mimo, pa sem se nekaj ustavil. Da razmislim, če nisem česa pozabil? V glavnem. Eno od njiju sem poznal iz razreda – drugo samo na videz. Lepo, majhna punčka z blond kitkami in veliki plavimi okami. V lilasti oblekici, z belim puloverčkom spodaj. Pravi cukrček, vsaka mama bi jo imela za hčerkico. Še Darja bi jo imela za hčerkico, če bi le lahko tako

 “A ti veš, da moja mama pa nima očeta,” pravi tista deklica iz mojega razreda.

 Poročila. Glavne teme. Milijonske goljufije s stanovanjskimi novogradnjami. Umor mladoletnega ilegalca iz azilnega doma. Premier se je srečal s francoskim zunanjim ministrom. Nova samomorilska bombardiranja v izraelskih civilnih naseljih. Srce mi butne. Sranja, skratka. O, sranja, ja.

 Punčka z dolgimi blond kitkami in plavimi okami se vsa zavzame. Nekaj časa mora malo razmišljati. Kajne, kar težko si je predstavljati, da lahko kdo v takih krasnih, lepih letih nima dedka, ki bi v shrambi čuval sladkarije. Vedno kje kakšen piškot, kakšno kinder jajce. Kakopak.

Kazalo