15,99

Možnost otoka

Michel Houellebecq

Houellbecqov četrti roman Možnost otoka je obenem satiričen prikaz sodobne zahodne družbe in znanstvenofantastična postapokaliptična vizija sveta, ki ga naseljujejo »neoljudje«, nekakšne klonirane reinkarnacije ljudi, ki so kot vrsta že skoraj izumrli. Delo je napisano kot dialog med življenjsko zgodbo Daniela1 in zapiski Daniela24 in 25, njegovih daljnih naslednikov, ki to zgodbo nenehno prekinjajo.


Podrobnosti

Lastnost Vrednost
Založnik Beletrina
Zbirka eBeletrina
Prevod Mojca Medvedšek
Leto izdaje 2016
Strani 358
Jezik slovenski
Tip datoteke epub

Decription

Roman Michela Houellebecqa, Možnost otoka (2005), se navezuje na utopičen epilog Osnovnih delcev: le genetska mutacija, ki omogoči nastanek nove, boljše, nesmrtne človeške vrste, lahko človeštvo odreši fizičnega in duševnega trpljenja, staranja in umiranja. Daniel, uspešen komik z razkošno vilo v Španiji in zavidljivim bančnim računom živi v histerični družbi neizprosnega seksualnega liberalizma, v kateri ni prostora za grde, revne, starajoče se, bolne in šibke. Po dveh neuspelih ljubezenskih zvezah najde novo upanje v sekti elohimistov - v njihovi obljubi večnega življenja in neskončni možnosti reproduciranja užitkov ... Zgodba "našega časa" se prepleta s poglavji komentarjev dveh klonov, Daniela 24 in Daniela 25, dva tisoč let kasneje, ko začnejo neoljudje v želji po ustanovitvi nove človeške skupnosti, kjer bo telesni stik spet mogoč, zapuščati svoja varovana bivališča.

Kontroverzni francoski pisatelj Michel Houellebecq (1958), po poklicu inženir agronomije, je bil v Franciji relativno neznan avtor, dokler ni s svojim drugim romanom z naslovom Osnovni delci (1998), za katerega je dobil nagrado IMPAC, dodobra razburil kritiško in bralno javnost.

Odlomek

DANIEL 24,6

Zaradi kompleksne povezave beljakovin, ki ovijajo celično jedro pri primatih, je bilo kloniranje ljudi več desetletij nevarno, negotovo in v končni fazi tako rekoč neizvedljivo. Nasprotno pa je bil postopek takoj uspešen pri domačih živalih, vključno s psi, pri katerih so ga začeli izvajati z rahlo zamudo. Medtem ko zapisujem te vrstice in v skladu s tradicijo dodajam svoj komentar, kot so to storili predhodniki in tako dopolnili pripoved mojega človeškega prednika, ob mojih nogah leži natanko enak Fox.

Moje življenje je mirno in neveselo; površine bivališča mi omogočajo kratke sprehode, sofisticirane naprave mi pomagajo vzdrževati mišično maso telesa. Fox je srečen. Skaklja po domovanju, zadovoljen z razsežnostjo odmerjenega prostora – hitro se je naučil, da se mora držati stran od zaščitne ograde. Igra se z žogo ali s plastičnimi živalicami (imam jih na stotine, ker so mi jih zapustili predhodniki). Zelo rad ima glasbene živali, zlasti račko poljske izdelave, ki gaga na različne načine. Najrajši ima, kadar ga vzamem v naročje in lahko počiva, obsijan s soncem, z zaprtimi očmi in glavo na mojih kolenih, potopljen v srečni polsen. Spiva skupaj in vsako jutro me zbudi z veselim oblizovanjem in praskanjem tačk; očitno občuti zanesljivo veselje, da je spet ugledal življenje in luč dneva. Njegova radost je identična tisti, ki so jo imeli njegovi predniki, in bo ostala nespremenjena tudi za njegove potomce. Možnost sreče je v njegovi naravi.

Jaz pa sem samo neočlovek in moja narava ne vključuje nobene možnosti te vrste. Že ljudje so vedeli, vsaj najnaprednejši med njimi, da je pogoj za možnost sreče brezpogojna ljubezen. Tudi kompleksno razumevanje problema do dandanes ni omogočilo napredka in rešitve. Preučevanja biografij svetnikov, ki so vzbujale upe mnogih, niso prinesla nobene dodatne osvetlitve problema. Ne le da so svetnike v iskanju odrešitve vodili delno nesebični motivi (čeprav je bila pokornost Božji volji, ki so jo zahtevali, najpogosteje najpreprostejše sredstvo, s katerim so pred očmi drugih opravičevali svoj prirojeni altruizem), ampak je tudi neprekinjeno verovanje v očitno odsotno božansko bitje v njih vzpodbujalo zaverovanost, ki je bila na dolgi rok nezdružljiva s civilizacijskim napredkom tehnologije. Kar pa zadeva teorijo o genu altruizma, je ta povzročila toliko razočaranj, da se je danes nihče več ne drzne niti omeniti. Seveda nam je uspelo dokazati, da so centri za krutost, moralne sodbe in altruizem v sprednjem delu možganske skorje. Toda raziskave so obstale na tem izključno anatomskem dejstvu. Od pojava neoljudi dalje so najkompetentnejši znanstveni krogi izdali vsaj tri tisoč razprav o teoriji možnosti obstoja genetskih temeljev za moralne občutke; doslej ni nikomur uspelo storiti koraka naprej in te predpostavke preveriti s poskusi. Poleg tega so teorije, navdahnjene z darvinizmom, ki pojav altruizma v živalskih populacijah razlagajo s selektivno prednostjo za celotno skupino, predstavljale snov številnih, nasprotujočih si in nenatančnih ocen, ki so naposled potonile v zmedo in pozabo.

Dobrota, sočutje, zvestoba in altruizem ostajajo torej izven nas kot neprodorne skrivnosti, ki so vendarle vsebovane v omejenem prostoru telesnega ovoja nekega psa. Od reševanja tega problema je odvisen prihod Prihodnjih.

Verjamem v prihod Prihodnjih.