5,99

Fanči s psihiatrije in druge še hujše zgodbe

Dragan Petrovec

Zbirka 21 humorističnih esejev izpod peresa priznanega raziskovalca na Inštitutu za kriminologijo in profesorja na Pravni fakulteti v Ljubljani.


Podrobnosti

Lastnost Vrednost
Založnik Založba Sanje
Oprema Nika Skvarča
Leto izdaje 2017
Strani 94
Jezik slovenski
Tip datoteke epub

Decription

Zbirka 21 humorističnih esejev izpod peresa priznanega raziskovalca na Inštitutu za kriminologijo, profesorja na Pravni fakulteti v Ljubljani, Dragana Petrovca.

O avtorju


Formalno resda komandos z visokim vojaškim činom, v resnici pa težek simulant, morda celo pacifist. Močne zveze v vrhovih politike. Bo že enkrat padel na mino.
- Načelnik oddelka za vojaške zadeve občine Ljubljana center.

Idealna postava etipskega maratonca, a lenuh. Izgovarja se na črnogorsko genetsko zasnovo. 
- Specialist kardiolog, bivši minister za zdravja, tekač.

Nežna romantična duša, idealen družinski oče. Malo preplašen.
- Dolgoletna avtorjeva sodelavka, samohranilka.

Sicer jadralni pilot z licenco. A zgolj nadkompenzacija jedrnega strahu pred letenjem. Na pravem letalu visoko rizičen. Potreben doslednega nadzora.
- Tamara Press, olimpijska zmagovalka v metu krogle, v pokoju stevardesa.

Der typische Balkaner: Räuber und Betrüger zugleich. Ein Untermensch.
- Klotilde Schiessengruber, nosilka železnega križca za obrambo domovine

Nežne psihofizične strukture, občasno potreben močnega suporta, fizičnega in emocionalnega.
- Fanči s psihiatrije.

Odlomek

Že vse življenje se ukvarjam s kaznovanjem. Najprej (pre)dolga leta pasivno, ko so me vzgajali s trdo roko. Potem so prišli vrstniki, od katerih sem bil vselej za pol lažji in drobnejši, tako da s prevzgojo po svojih postavah z mano niso imeli težkega dela in so se ga z veseljem lotevali. Končno sem se izučil za nekakšnega filozofa in pridigarja nenasilja. Zdaj šele pada po meni, čeprav drugače kot poprej.
Pričujoča prilika o kaznovanju je globoko osebno izkustvena s poudarjeno finančno komponento, vse skupaj pa mi je odprlo nove poglede na učinkovitost kazni.
Ker se odrasli (moški seveda) najraje zabavamo z nakupom igrač, sem v eno takih pred leti vložil vse prihranke, ki sem jih oplemenitil še z izdatnim kreditom. Tako sem prišel do starega saaba, o katerem sem sanjal dolga leta. Švedska zanesljivost, varnost in speče levje srce. Na njem je pisalo turbo, na števcu pa 240 km. Vedel sem, da je Šved mož beseda in da drži, kar zapiše. A ne pričakujte, da boste brali o mojih dirkaških podvigih. Sploh nisem iz takega testa, sem bolj lenobne narave in me v hitrejše gibanje (najbrž tudi zaradi delno črnogorske krvi) zanese le po pomoti ali v hudi stiski.
Priložnost za pomoto se je ponudila prav kmalu, ko so me poslali v Evropsko Meko, Strasbourg, na neki sestanek. Po navidez mirni vožnji preko domovine in drage nam sosede Avstrije (da je draga, se je potrdilo še prehitro) sem se uvrstil v kolono na avstrijsko-nemški meji. Ko je bilo videti, da sem že na Nemškem, kjer na hitro vožnjo sploh niso pozorni, dokler se ne zaletiš, se je pred mano vrinil v primerjavi s saabom povsem neugleden BMW. Balkanec pač, sem se zviška namrdnil in se dvignil izza volana, da se pogovorim z vsiljivcem.
 Naslednji prizor me je potisnil nazaj na sedež. Na zadnjem steklu neuglednega avtomobila se je dvignila zavesica, na kateri je pisalo »Policija, STOP«. Trenutek zatem je izstopil v orožnika napravljen človek in se čisto mirno napotil proti meni. Prijazno me je pozdravil po nemško in spontano sem mu rekel nekaj takega kot »Grizgot«. To sem večkrat slišal na Avstrijskem in se mi je zdelo, da se tako pozdravljajo stari kameradi. Ni bilo videti narobe. Še vedno je bil prijazen.
 »Hitro ste vozili, kam pa se vam tako mudi?« me je zaskrbljeno pobaral.
 Začutil sem, da je treba s prijateljskega pozdravljanja preiti na politične argumente. »V Evropo, seveda,« sem odvrnil s prepričljivo samozavestjo pravkar svobodnega, a od nekdaj evropskega Slovenca.
 »V Evropo?« je vprašal malo začudeno, a še vedno ne sovražno. A začutil sem, da pripravlja prvo oviro naši integraciji.
»Da, v Evropo, zdajle pa v Strasbourg,« sem nadaljeval s politično-geografskim pritiskom in poskušal narediti vtis, da je prav v Evropi marsikaj odvisno od mojega pravočasnega prihoda tja.
»Že, že, ampak ne smete tako hitro. Sto šestdeset, enkrat celo sto sedemdeset na uro, to je prehitro,« je orožnik nadaljeval s podukom.
Take hitrosti se nisem spomnil, pomislil sem pa, le kako jo je lahko on izmeril. Dotlej sem vedel le za radarje, ki so čakali v zasedah, nekaj naprej pa so te ustavili drugi policisti. Zazdelo se mi je, da ne bo kos tehnično-znanstvenemu argumentu. Za spoznanje preveč samozavestno sem ga povprašal, kako je lahko prepričan, da sem vozil tako hitro. Pomignil mi je, naj mu sledim v avto. Tega se nisem posebej razveselil, ker nisem vedel, kaj utegne tam na skrivnem pasti po meni – obremenjenost pač z lastnimi balkanskimi izkušnjami. A je bil še vedno presenetljivo prijazen.
Ko sem sedel v avto, sem se spomnil, da sem to že nekje videl. James Bond se je v »Goldfingerju« vozil v podobnem pred kakšnimi dvajsetimi leti. V vesoljsko opremljenem vozilu je bilo vse polno zaslonov, radarjev in podatkov. Takoj mi je bilo jasno, da ve o meni vse in da pozna tudi mojo taščo.

Kazalo