6,99

Moj striček Oswald

Roald Dahl

Skrajna zabava, ki si drzne humor, žgečkljivo spogledljivost, fantastične prekuce in mojstrsko pisateljsko izgradnjo. Posredi je Dahl, Roald Dahl.


Podrobnosti

Lastnost Vrednost
Založnik Založba Sanje
Zbirka Sanje Roman
Prevod Barbara Skubic
Oprema Maja Čuk
Leto izdaje 2015
Strani 256
Jezik slovenski
Tip datoteke epub

Decription

Roalda Dahla (1916–1990) v slovenščini že dobro poznamo po knjigah za otroke in zbirkah izjemnih kratkih zgodb, ki so pri nas izšle tudi v zbrani različici. Moj striček Oswald pa je njegov humorno provokativni roman (eden od dveh za odrasle) iz leta 1979. Zgodba se nanaša na obdobje okoli leta 1938, ko je Oswald po odkritju najmočnejšega afrodiziaka z njim na hitro zaslužil goro denarja in osvojil grmado žensk, potem pa srečal znanstvenika s ponudbo, ki je ni mogel zavrniti. Znanstvenik je namreč odkril postopek, ki je omogočal dolgoročno preživetje spermijev, zato je Oswaldu predlagal, da bi na zvit način prišli do semena največjih znanstvenikov, umetnikov in drugih pomembnežev ter ga prodajali ženskam, ki bi si želele imeti otroke z njimi. Za to nalogo pa seveda potrebujejo izjemno lepotico …

Odlomek

Spet me prijemlje želja, da bi nazdravil svojemu stričku Oswaldu. Mislim seveda na pokojnega Oswalda Hendryksa Corneliusa, poznavalca, bonvivana, zbiratelja pajkov, škorpijonov in sprehajalnih palic, ljubitelja opere, strokovnjaka za kitajski porcelan, zapeljivca žensk in skoraj nedvomno največjega nečistovalca vseh časov. Vsak drug znamenit pretendent za ta naslov postane, če njegove dosežke primerjamo s tistimi strička Oswalda, zgolj posmeha vreden. Še posebej ubogi stari Casanova. Če se pomeri s stričkom, je ob koncu tekme videti kakor moški z resno okvaro spolnega organa. 
Petnajst let je minilo, kar sem leta 1964 objavil prvi kratek odlomek Oswaldovih dnevnikov. Takrat sem se potrudil in izbral nekaj, kar verjetno ne bo povzročilo žalitev in tista epizoda je zadevala, če se spominjate, neškodljiv in precej frivolen opis koitusa med stričkom in določeno gobavko v sinajski puščavi. 
Zaenkrat vse v redu. Vendar sem čakal še celih deset let (1974), preden sem tvegal izdajo drugega odlomka. In spet sem bil previden in izbral nekaj, kar je bilo – vsaj po Oswaldovih kriterijih – kolikor je le mogoče, podobno berilu, primernemu, da ga vikar med nedeljsko šolo prebira v vaški cerkvi. Obravnaval je odkritje parfuma, ki je tako močan, da se ni mogel noben moški upreti in na mestu storiti sile ženski, na kateri ga je zavohal. 
Objava tega kratkega odlomka trivialnih podatkov ni sprožila nobene resne tožbe. Bilo pa je precej odzivov druge vrste. Moj nabiralnik je bil nenadoma zatrpan s pismi stotin bralk, ki so zahtevale kapljico Oswaldovega parfuma. Nešteto moških mi je pisalo z isto prošnjo, vključno z neverjetno neprijetnim afriškim diktatorjem, britanskim levičarskim ministrom in kardinalom Svetega sedeža. Savdski princ mi je ponudil ogromno vsoto švicarske valute in mož v temni obleki iz ameriške obveščevalne službe me je neko popoldne obiskal s kovčkom, polnim stodolarskih bankovcev. Oswaldov parfum, je rekel, bi lahko uporabili za kompromitacijo tako rekoč vseh pomembnih ruskih državnikov in diplomatov na svetu in njegovi ljudje so hoteli kupiti formulo. 
Žal pa nisem imel niti kapljice, ki bi jo lahko prodal, zato se je zadeva zaključila. 
Danes, pet let po objavi zgodbe o parfumu, sem se odločil, da bom javnosti dovolil še en vpogled v stričkovo življenje. Odlomek, ki sem ga izbral, je iz Zvezka XX, napisanega leta 1938, ko je bil Oswald pri triinštiridesetih na vrhuncu življenja. V njem so omenjena mnoga slavna imena, zato razumljivo obstaja veliko tveganje, da bodo družine in prijatelji užaljeni zaradi določenih stvari, ki jih ima Oswald povedati. Le upam lahko, da bodo vsi prizadeti prizanesljivi do mene in bodo razumeli, da so moji motivi čisti. Kajti to je dokument precejšnje znanstvene in zgodovinske pomembnosti. Tragedija bi bila, če ne bi nikoli ugledal luči sveta. 
Tukaj je torej odlomek iz XX. zvezka dnevnikov Oswalda Hendryksa Corneliusa, dobesedno, kakor jih je zapisal: 
London, julija 1938 
Ravnokar sem se vrnil z zadovoljujočega obiska delavnic Lagonda v Stainesu. W. O. Bentley me je postregel s kosilom (lososom iz reke Usk in steklenico Montracheta) in govorila sva o dodatkih za moj novi V12. Obljubil mi je set trobelj, ki bodo popolnoma uglašeno igrale Mozartovo Son gia mille e tre. Nekateri boste morda pomislili, da je to precej otročja domišljavost, vendar bo služila kot prijetna spodbuda, da se ob vsakem pritisku na gumb spomnim, kako je dobri stari Don Giovanni do takrat defloriral 1003 prsate španske gospodične. Bentleyu sem rekel, da morajo biti sedeži tapecirani z drobnozrnato kožo aligatorja, notranjost pa obložena s tiso. Zakaj tiso? Preprosto zato, ker sta mi barva in zrnatost angleške tise ljubša od katerega koli drugega lesa. 
Ampak kakšen nepozaben človek je ta W. O. Bentley. In kakšno zmagoslavje je bilo za Lagondo, da je prišel k njim. Nekako žalostno je, da je bil ta moški, potem ko je oblikoval in dal ime enemu najboljših avtomobilov na svetu, pregnan iz lastne družbe in v naročje rivalu. Vendar pa to pomeni, da so nove Lagonde zdaj brez konkurence in vsaj jaz ne bi hotel drugega vozila. A ta ne bo poceni. Stane me tisoče več, kakor sem si sploh predstavljal, da je mogoče plačati za avtomobil. 
A komu sploh mar denar? Meni ne, ker ga imam že od nekdaj na kupe. Svojih prvih sto tisoč funtov sem zaslužil, ko sem imel sedemnajst let, in pozneje sem zaslužil še precej več. Ampak, ko že govorim, sem se domislil, da nisem niti enkrat samkrat v teh dnevnikih omenil, na kakšen način sem postal bogataš. 
Morda je prišel čas, da to storim. Mislim, da je prišel. Kajti četudi naj bi ti dnevniki postali zgodovina umetnosti zapeljevanja in užitka kopulacije, bi bili nepopolni brez vsaj ene reference na umetnost služenja denarja in užitkov, ki iz nje izhajajo. 
Dobro, torej. Prepričal sem se. Takoj bom nadaljeval in vam povedal nekaj o tem, kako sem začel služiti denar. Če ste nekateri v skušnjavi, da bi preskočili ta del in se lotili sočnejših stvari, vam zagotavljam, da se bo s teh strani cedilo precej soka. Drugače sploh ne bi hotel. 
Veliko bogastvo, kadar ni podedovano, je navadno pridobljeno na enega od štirih načinov – s pomočjo šikaniranja, talenta, navdahnjene presoje ali sreče. Moje je bilo kombinacija vseh štirih. Pazljivo poslušajte in vedeli boste, kaj mislim. 
Leta 1912, ko sem imel komaj sedemnajst let, sem dobil štipendijo za študij naravoslovja na kolidžu Trinity v Cambridgeu. Bil sem nadarjen mladenič in sem izpit opravljal leto prej, kakor je bilo v navadi. To je pomenilo, da sem moral dvanajst mesecev čakati, kajti Cambridge me pred dopolnjenim osemnajstim letom ni hotel sprejeti. Moj oče se je zato odločil, naj zapolnim čas tako, da bom odšel v Francijo in se naučil jezika. Sam pri sebi sem upal, da se bom v tej prečudoviti deželi naučil precej več, kakor samo jezika. Veste, takrat sem že prišel na okus za razvrat in ženskarjenje z londonskimi debitantkami. Hkrati pa so me začele te angleške deklice po malem dolgočasiti. Bile so, sem se odločil, precej brezbarvna masa, mene pa je hudo imelo, da bi zasejal par mernikov semena po tujih poljih. Še posebej francoskih. Iz zanesljivih virov sem vedel, da Parižanke o dejanjih ljubljenja vedo stvar ali dve, o katerih se njihovim londonskim sestričnam sploh ne sanja. Kopulacija, tako se je vsaj govorilo, je bila v Angliji še v povojih. 
Na večer, preden sem imel odpotovati v Francijo, sem imel v naši družinski hiši v ulici Cheyne Walk majhno zabavo. Oče in mati sta namenoma odšla večerjat ob sedmih, da sem imel hišo zase. Povabil sem približno ducat vrstnikov, fantov in deklet, in okoli devetih smo sedeli in se ob vinu in odlični kuhani ovčetini prijetno pogovarjali. Pozvonilo je. Šel sem odpret in na pragu je stal moški srednjih let z velikanskimi brki in škrlatno kožo, s kovčkom iz svinjskega usnja. Predstavil se je kot major Grout in vprašal po očetu. Rekel sem, da je šel ven večerjat. »Sveta nebesa,« je rekel major Grout. »Povabil me je na obisk. Njegov stari prijatelj sem.« 
»Najbrž je pozabil,« sem rekel. »Strašno mi je žal. Stopite vendar naprej.« 
Majorja seveda nisem mogel pustiti, da v kabinetu sam bere Punch, medtem ko smo mi imeli zabavo v sosednji sobi, zato sem ga povabil, naj se nam pridruži, če želi. In je želel. Z veseljem se nam bo pridružil. Tako je prišel noter, brki in sploh, sijoč veseljaški star fant, ki se je prav udobno namestil med nami, kljub temu, da je bil trikrat starejši od najstarejšega med nami. Zagrizel se je v ovco in v prve četrt ure izpraznil celo steklenico klareta. 
»Odlična hrana, »je rekel. »Je še kaj vina?«
Odprl sem mu še eno steklenico in z nekaj občudovanja smo strmeli vanj, ko je praznil še to. Njegova lica so se jadrno spreminjala iz rožnate v močno škrlatno in zdelo se je, da mu nos gori. Na sredi tretje steklenice se je začel sproščati. Delal je, nam je povedal, v anglo-egiptovskem Sudanu in je bil doma na dopustu. Njegova služba je bila nekaj pri Sudanski namakalni službi, in to je bilo vroče in težaško delo. Ampak fascinantno. Ogromno zabave, veste. In domorodci niso bili preveč nadležni, če si imel vedno pri sebi bič. 
Sedeli smo okoli njega, poslušali in kar vznemirjala nas je ta kreatura s škrlatnim obrazom, ki je prihajala iz daljnih dežel. 
»Sijajna država, Sudan,« je rekel. »Velikanska. Oddaljena. Polna čudes in skrivnosti. Hočete, da vam povem o eni velikih sudanskih skrivnosti?« 
»Zelo, gospod,« smo rekli. »Dajte, prosim.« 
»Ena njegovih velikih skrivnosti,« je rekel in si pognal še kozarec vina po grlu, »skrivnost, ki jo pozna samo nekaj starih bajt, kakršen sem sam, in domačini, je drobcena kreatura z imenom sudanski priščnjak ali, če ga imenujemo z njegovim pravim imenom, cantharis vesicatoria sudanii.« 
»Skarabej, hočete reči?« sem vprašal. 
»Seveda ne,« je odvrnil. »Sudanski priščnjak je žuželka s krilci, hkrati muha in hrošček, dolg približno tri četrt palca. Na pogled je zelo ljubek, ima sijoč oklep, v katerem se preliva zlatozelena barva.« 
»Zakaj je tako skrivnosten?« smo vprašali. 
»Ti mali hroščki,« je rekel major, »živijo le v enem delu Sudana. Gre za področje, veliko približno dvajset kvadratnih milj, severno od Kartuma, kjer raste drevo po imenu hašab. Hroščki se hranijo z listi tega drevesa. Moški porabijo vse svoje življenje, da jih iščejo. Imenujejo jih lovci na hroščke. To so ostrooki domačini, ki vedo vse, kar je treba vedeti o skrivališčih in navadah drobcenih zverinic. In ko jih ujamejo, jih ubijejo in posušijo na soncu in jih zdrobijo v droben prah. Ta prašek je nadvse cenjen med domačini, ki ga navadno hranijo v majhnih umetelno izrezljanih škatlicah za hroščke. Plemenski vodja pa ima škatlico za hroščke izdelano iz srebra.« 
»Ta prašek,« smo rekli, »kaj pa počnejo z njim?« 
»Ne gre za to, kaj oni počnejo z njim,« je rekel major. »Gre za to, kaj on naredi tebi. En sam ščepec tega praška je najmočnejši afrodiziak na svetu.« 
»Španska muha!« je vzkliknil nekdo. »To je španska muha!« 
»No, ne povsem,« je rekel major, »si pa na pravi poti. Navadno špansko muho je najti v Španiji in južni Italiji. Ta, o kateri govorim, pa je sudanska muha, in četudi je iz iste družine, je nekaj popolnoma drugega. Je približno desetkrat močnejša od navadne španske muhe. Reakcija, ki jo izzove mali sudanski kolega, je tako neverjetno divja, da je uporaba nevarna celo v majhnih odmerkih.« 
»Pa jo uporabljajo?« 
»O, moj bog, seveda. Vsak domorodec v Kartumu in proti severu uporablja dobrega starega hroščka. Belci, tisti, ki vedo zanj, se ga navadno ne dotikajo, ker je tako prekleto nevaren.« 
»Ste ga vi uporabili?« je vprašal nekdo.
Major je pogledal spraševalca in se drobno nasmehnil pod ogromnimi brki. »Do tega bomo prišli čez trenutek ali dva, velja?« je rekel. 
»Kaj vam pravzaprav povzroči?« je vprašala ena od deklet.
»Moj bog,« je rekel major, »česa ti pa ne? Pod spolovili ti postavi kres. Je hkrati divji afrodiziak in močno dražilo. Ne samo, da vas naredi nekontrolirano pohotnega, ampak tudi zagotavlja orjaško in dolgotrajno erekcijo. Dragi fant, lahko dobim še kozarec vina?«
Skočil sem po še več vina. Moji gostje so bili nenadoma čisto mirni. Dekleta so strmela v majorja, zamaknjeno in nepremično in oči so jim sijale kakor zvezde. Fantje so strmeli v dekleta in opazovali, kako se bodo odzvale na vse te nenadne nespodobnosti. Napolnil sem majorjev kozarec. 
»Tvoj oče je imel vedno spodobno klet,« je rekel »Pa tudi dobre cigare.« Gledal me je in čakal. 
»Želite cigaro, gospod?« 
»Zelo olikano od tebe,« je rekel. 
Šel sem v jedilnico in prinesel očetovo škatlo Montecristov. Major je eno vtaknil v svoj naprsni žep in drugo v usta. »Povedal vam bom resnično zgodbo, če želite,« je rekel, »o sebi in priščnjaku.« 
»Povejte,« smo rekli, »dajte, gospod.« 
»Ta zgodba vam bo všeč,« je rekel in vzel cigaro iz ust in ji z nohtom na palcu odščipnil konec. »Kdo ima vžigalice?« 
Prižgal sem mu cigaro. Glavo mu je ovil oblak dima in skozenj smo le bežno videli njegov obraz, teman in mehak, kakor kakšen prezrel škrlaten sadež. 
»Nekega večera,« je začel, »sem sedel na verandi svojega bungalova daleč proti severu, na podeželju, kakšnih petdeset milj severno od Kartuma. Bilo je vroče kakor v peklu in težak dan sem imel za sabo. Pil sem močan viski s sodo. Bil je moj prvi tisti večer in ležal sem na ležalniku, noge pa so mi počivale na nizki ograji, ki je obdajala verando. Čutil sem, kako je viski oplazil oblogo mojega želodca in zagotavljam vam, da ni veličastnejšega občutka ob koncu dolgega dne v brutalnem podnebju, kakor je občutek, ko začutiš, da ti prvi viski priteče v želodec in skozenj v krvni obtok. Čez nekaj minut sem šel noter, da bi si pripravil drugo pijačo, in se nato vrnil na verando. Legel sem nazaj na ležalnik. Moja srajca je bila premočena od potu, vendar sem bil preutrujen, da bi se oprhal. Ravno sem se pripravljal, da bi kozarec viskija prinesel k ustom, ko mi je roka zmrznila, dobesedno zmrznila, v zraku, in tam ostala z mojimi prsti, ki so se oklepali kozarca. Nisem se mogel premakniti. Še govoriti nisem mogel. Poskušal sem poklicati fanta na pomoč, pa nisem mogel. Rigor mortis. Paraliza. Moje celotno telo se je spremenilo v kamen.« 
»Vas je bilo strah?« je vprašal nekdo. 
»Seveda me je bilo strah,« je rekel major. »Prekleto prestrašen sem bil, še posebej tam sredi sudanske puščave milje daleč od česar koli. A paraliza ni dolgo trajala. Morda minuto, morda dve. Res ne vem. A ko sem se zavedel, je bilo prvo, kar sem opazil, pekoč občutek v dimljah. 'No, zdravo,' sem rekel, 'kaj hudiča se pa zdaj dogaja?' Ampak je bilo precej očitno, kaj se dogaja. Dejavnost v mojih hlačah je postajala zelo divja in že čez nekaj trenutkov je bil moj prijatelj trd in pokonci kakor glavni jambor večjambornice.« 
»Kako to mislite, vaš prijatelj?« je vprašala dekle po imenu Gwendoline. 
»Mislim, da boš spotoma doumela, draga moja,« je rekel major. 
»Nadaljujte, major,« smo rekli. »Kaj se je zgodilo potem?« 
»Nato je začel utripati,« je rekel. 
»Kdo je začel utripati?« ga je vprašala Gwendoline. 
»Moj prijatelj,« je odvrnil major. »Po vsej njegovi dolžini sem čutil vsak svoj srčni utrip. Utripanje in razbijanje, naravnost grozljivo, in napet je bil kakor balon. Saj poznate tiste dolge balone v obliki klobas, ki jih imajo otroci na zabavah? Kar naprej sem mislil na tak balon in z vsakim utripom je bilo, kakor da bi ga kdo še malo napihnil in da bo pravkar počil.« 
Major je spil nekaj vina. Nato je preučeval pepel na svoji cigari. Mi smo sedeli in čakali. 
»Seveda sem poskušal razvozlati, kaj se je zgodilo,« je nadaljeval. »Pogledal sem svoj kozarec z viskijem. Bil je tam, kamor sem ga vedno odlagal, na vrhu nizke belo pobarvane balustrade, ki je obkrožala verando. Nato pa se je moj pogled pomaknil navzgor proti strehi bungalova in na rob strehe in nenadoma, nenadoma!, sem zagotovo vedel, kaj se je moralo zgoditi.« 
»Kaj?« smo planili vsi na enkrat. 
»Velik priščnjak, ki je bil na večernem sprehodu po strehi, si je upal preblizu roba in je padel dol.« 
»Naravnost v vaš kozarec z viskijem!« smo zavpili. 
»Točno,« je dejal major. »In ker me je v vročini neizmerno žejalo, sem ga izpraznil, ne da bi sploh gledal.« 
Dekle po imenu Gwendoline je z velikimi očmi strmela v majorja. »Po pravici povedano, ne razumem, zakaj ves ta cirkus,« je rekla. »En sam majčken hrošček pa res ne bo nikomur škodil.« 
»Dragi otrok,« je rekel major, »ko priščnjaka posušijo in zdrobijo, je prašek, ki ga dobijo imenovan kantaridin. To je njegovo farmakološko ime. Sudanska različica se imenuje cantharidin sudanii. In ta cantharidin sudanii je absolutno smrtonosen. Največji varni odmerek za človeka, če taka stvar sploh obstaja, je en minim. Minim je šestdesetinka tekoče unče! Če predvidevam, da sem pogoltnil odraslega priščnjaka, sem prejel bog ve koliko stokrat prevelik odmerek.« 
»Jezus,« smo rekli. »Jezus Kristus.« 
»Razbijanje je bilo zdaj tako silovito, da se mi je treslo celo telo,« je rekel major. 
»Glavobol, hočete reči?« je rekla Gwendoline. 
»Ne,« je odvrnil major. 
»Kaj se je zgodilo potem?« smo ga vprašali. 
»Moj prijatelj,« je rekel major, »je bil zdaj kakor razbeljena železna palica, ki mi je žgala telo. Skočil sem s stola in zdrvel k avtomobilu in se kakor norec odpeljal v najbližjo bolnišnico, ki je bila v Kartumu. Do tja sem prispel v štiridesetih minutah. Strah me je bilo za crknit.« 
»Počakajte no,« je rekla kreatura Gwendoline, »ne sledim vam povsem. Zakaj točno ste bili pa tako prestrašeni?« 
Kakšna nemogoča punca. Nikoli je ne bi smel povabiti. Major, in to mu štejem v dobro, jo je tokrat čisto ignoriral. 
»Planil sem v bolnišnico,« je nadaljeval, »in našel urgenco, kjer je angleški zdravnik šival nekoga, ki so ga zaklali z nožem. 'Poglejte to!' sem zavpil, ga potegnil ven in mu pomahal z njim.« 
»Pomahal s čim, za božjo voljo?« je vprašala grozna Gwendoline. 
»Utihni, Gwendoline,« sem rekel. 
»Hvala,« je dejal major. »Zdravnik je nehal šivati in nekoliko vznemirjeno pogledal stvar, ki sem jo molel proti njemu. Na hitro sem mu povedal svojo zgodbo. Videti je bil poklapan. Za priščnjaka ni protistrupa, mi je povedal. V velikih težavah sem. Vendar bo storil, kar je v njegovi moči. Izprali so+ mi želodec in me položili v posteljo, ubogega utripajočega prijatelja pa so mi obložili z ledom.« 
»Kdo?« je vprašal nekdo. »Kdo so bili?« 
»Sestra,« je odgovoril major. »Mlada škotska bolničarka s temnimi lasmi. Prinesla je led v majhnih gumijastih vrečkah, jih položila naokrog in jih pričvrstila s povojem.« 
»Pa niste dobili ozeblin?« 
»Ne moreš dobiti ozeblin na nečem, kar je tako rekoč razbeljeno,« je rekel major. 
»In potem?« 
»Vsake tri ure, podnevi in ponoči, so menjavali led.« 
»Kdo, škotska bolničarka?« 
»Izmenjavale so se. Bolničarke.« 
»Ljubi bog.« 
»Dva tedna je trajalo, da je uplahnil.« 
»Dva tedna!« sem rekel. »In potem je bilo vse v redu z vami, gospod? Zdaj je vse v redu z vami?« 
Major se je nasmehnil in spil še en požirek vina. »Globoko sem ganjen,« je rekel, »zaradi tvoje skrbi. Očitno si mladenič, ki ve, kaj na svetu je najpomembnejše in kaj je sekundarno. Mislim, da boš še daleč prišel.« 
»Hvala, gospod,« sem rekel. »A kaj se je zgodilo na koncu?« 
»Šest mesecev nisem mogel v akcijo,« je rekel major in se medlo nasmehnil. »Ampak to v Sudanu res ni nobena muka. Da, če želiš vedeti, zdaj sem zdrav. Čudežno sem okreval.« 
To je bila zgodba, ki nam jo je major Grout povedal na moji mali zabavi na predvečer mojega odhoda v Francijo. In pripravila me je k premišljevanju. Zares me je pripravila do globokega premišljevanja. V bistvu se je začel tisto noč, ko sem ležal v postelji in so vsi moji kovčki pripravljeni ležali na tleh, v moji glavi naglo oblikovati neverjetno drzen načrt. Pravim »drzen«, kajti, pri moji veri, bil je res prekleto drzen, če pomislite, da sem imel komaj sedemnajst let. Ko se zdaj oziram nazaj, sam pred seboj snemam klobuk, ker sem sploh pomislil na tovrstno akcijo. A naslednje jutro sem bil odločen.