10,99

Muzej nedolžnosti

Orhan Pamuk

Drugi najdaljši in prvi ljubezenski roman turškega nobelovca Orhana Pamuka.


Podrobnosti

Lastnost Vrednost
Založnik Založba Sanje
Zbirka Sanje Roman
Prevod Erna Pačnik Felek, Katja Zakrajšek
Oprema Nina Ušaj
Leto izdaje 2011
Strani 555
Jezik slovenski
Tip datoteke epub

Decription

Roman se začne nekega spomladanskega dne leta 1975, ko sin premožne istanbulske družine naleti na daljno revno sorodnico. Tistega dne se njegovo življenje in njegova tradicionalna prepričanja o ljubezni, strasti, spolnosti, prijateljstvu in družini popolnoma spremenijo in ga odvedejo na viharno pot, prepredeno z razdvojenimi čustvi, s samoobvladovanjem, z notranjimi boji in s trenutki neznanske sreče in prikrite bolečine; na pot, ki nas bo seznanila s prepadom med istanbulskim visokim in nižjim družbenim slojem; na pot, ki ji bo kljub izgubi svoje izvoljenke z ustanovitvijo muzeja njenih osebnih stvari zvest vse do konca svojega življenja.

Odlomek

1. Najsrečnejšı trenutek mojega žıvljenja

To je bil najsrečnejši trenutek mojega življenja, vendar tega nisem vedel. Bi to srečo, če bi to vedel, lahko obvaroval? Bi se vse razvilo čisto drugače? Da, če bi se zavedal, da je to najsrečnejši trenutek mojega življenja, ne bi nikoli dovolil, da mi ta sreča spolzi med prsti. Ta čudovit, zlat trenutek, ki me je popolnoma prežel z globokim mirom, je morda trajal le nekaj sekund, vendar se je zdelo, da bo sreča, ki me je navdala ob njem, trajala še dolge ure in leta. Tistega ponedeljka, 26. maja 1975, približno petnajst minut pred tretjo, se je v nekem trenutku zdelo, da sva se osvobodila krivde, greha, kazni in kesa, in da se je začel ves svet vrteti zunaj vseh časovnih in težnostnih zakonov. Poljubil sem Füsunino ramo, od vročine in ljubljenja orošeno s potnimi kapljicami, jo od zadaj nežno objel, prodrl vanjo in jo nalahno ugriznil v levo uho; zdelo se je, da je uhan, pripet v njenem ušesu, za dolg trenutek obstal v zraku, nato pa sam od sebe padel iz mečice. Bila sva tako zelo srečna, da sva padec tega uhana, katerega obliki nisem tistega dne posvečal nobene pozornosti, namerno spregledala in nadaljevala s poljubljanjem. 
Nad mestom se je razprostiralo kristalno jasno nebo, ki ga je v Istanbulu mogoče videti le v spomladanskih dneh. Čeprav je na mestnih ulicah začela vročina že pritiskati in kuhati Istanbulčane, ki se še niso otresli svojih zimskih navad, so bile notranjosti stavb in trgovin ter sence pod krošnjami lip in kostanjev še zmeraj hladne. Čutila sva, da podoben hlad prihaja tudi iz vzmetnice z vonjem po plesni, kjer sva se ljubila in pri tem – kot srečni otroci med igro – pozabila na ves svet. Skozi odprto balkonsko okno je zavel spomladanski veter, dišeč po morju in lipah, ki je tilaste zavese napel, nato pa jih spet kot v počasnem posnetku spustil na najina hrbta in zmrazil najini goli telesi. Iz postelje v sobi v ozadju stanovanja drugega nadstropja, kjer sva ležala, sva videla otroke, ki so spodaj, na vrtu za blokom, obkladajoč se s sočnimi kletvicami, v majski vročini igrali nogomet, in ko sva spoznala, da besedo za besedo počenjava ravno te nemoralne reči, s katerimi so se obmetavali otroci, sva za trenutek prenehala z ljubljenjem, se zazrla drug drugemu v oči in se nasmehnila. Vendar je bila najina sreča tako globoka in popolna, da sva to šalo, ki nama jo je življenje ponudilo z vrta za blokom, pozabila prav tako hitro kot njen uhan. 
Ko sva se naslednji dan sešla, mi je Füsun povedala, da je izgubila uhan. Pravzaprav sem ta okrasni predmet z začetnico njenega imena, ki je visela na njegovi konici, po njenem odhodu opazil med modrimi rjuhami, in ravno ko sem ga hotel odložiti v neki kot, sem prisluhnil nenavadni intuiciji in ga pospravil v žep suknjiča, da se ne bi izgubil.
»Tukaj je, draga,« sem rekel. Pobrskal sem po desnem žepu svojega suknjiča, ki je visel na naslonjalu stola. »Aaa, ni ga tukaj,« sem dejal. Za trenutek me je spreletel občutek, da je to znamenje zle sreče, katastrofe, vendar sem se takoj spomnil, da sem to jutro, ko sem začutil jutranjo vročino, oblekel drug suknjič. »Ostal je v žepu suknjiča, ki sem ga oblekel včeraj.« 
»Jutri ga, prosim, prinesi. Ne pozabi,« je rekla Füsun in zraven na široko razprla oči. »Zame je zelo pomemben.« 
»Prav.« 
Osemnajstletna Füsun je bila moja revna daljna sorodnica, vendar sem do pred mesecem dni, ko sem naletel nanjo, skorajda čisto pozabil, da sploh obstaja. Sam sem bil star trideset let in sem bil tik pred zaroko in poroko s Sibel, ki je bila po mnenju vseh ko ustvarjena zame.