19,99

Ogenj, rit in kače niso za igrače

Milena Miklavčič

V knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače se nahajajo unikatne, iskrene in še nikoli zabeležene zgodbe o spolnosti naših prednikov. Milena Miklavčič se poigra z 'ljubezenskim ognjem' naših dedkov in babic ter kačjimi jeziki 'debeloritih' nevoščljivih sosed.


Podrobnosti

Lastnost Vrednost
Založnik JUTRI 2052
Leto izdaje 2017
Strani 321
Jezik slovenski
Tip datoteke epub

Decription

Zgodbe, spontano nanizane, iskrene o intimnih odnosih med moškim in žensko od začetka 20. stoletja dalje. Zgodbe so odkrite in povedane brez zadržkov. Tenkočutno brskanje po preteklosti, da bi ohranili spomin. Vzponi in padci, napake in vrline ljudi, ki so nas obkrožali, pa je bilo premalo časa, da bi nam povedali, kaj vse so doživljali. Zgodovina, ki jo je Milena Miklavčič popisala v svoji knjigi, je zgodovina očetov, ki niso poznali imen svojih otrok, in zgodovina žensk, katerih življenje se je vrtelo okoli rojevanja, gospodinjenja in služenja moškim. Knjiga je nekakšna »zgodovina v živi besedi«, ki je namenjena bralcem vseh starosti. Mladi bodo ob njej spoznavali življenje prednikov, starejši bodo obujali spomine. Milena Miklavčič je pisateljica, pravljičarka, publicistka, novinarka in raziskovalka iz Žirov.

Odlomek

Lulček, ki ščije in se 'baka' (goni)

Časi pred letom 1950 so bili, kar se tiče intimnosti med moškim in žensko, izrazito nenaklonjeni poznavanju telesnih različnosti. Moški so o ženskah, o njihovem čustvenem ravnanju in spolnem odzivu vedeli bore malo, če sploh kaj, lahko bi celo rekli, da so ženske vedele o moških dosti več. Poznale so njihove spolne organe, saj so jih imele priložnost videti pri opravljanju potrebe. Ženske so lulale stran od radovednih oči, tudi tedaj, ko so delale na njivi ali v gozdu. Moški se je med opravljanjem zakonskih dolžnosti ženskega mednožja sila poredko - če sploh kdaj - dotikal, ta del telesa se mu je zdel tudi nečist. Sploh pa je bilo ”dotikanje spolovila” greh še v času moje mladosti (rojena sem leta 1952). Splošno mnenje je bilo, da je lulika namenjena zgolj konkretni uporabi, ne pa raziskovanju oziroma užitku.

To, kar so videli pri živalih, zlasti pri biku in kravi, so prenesli tudi v posteljo. Zanimivo je, da za združitev niso imeli kakšnega posebnega izraza. Temu dejanju so rekli ali tiste reči ali pa so, vsaj kmečki, govorili, da se gredo bakat. Še pred 2. svetovno vojno tako imenovanimisijonarski, vsaj na vasi, ni bil edini, ki so ga uporabljali. Vsem slovenskim filmom in leposlovni literaturi navkljub je treba priznati: moški so dan za dnem opazovali bika, ki se je spravil na kravo od zadaj, enako so pri spolnem aktu potem počeli tudi sami.

Pogovori o riti so bili tabu. Če se je že govorilo o njej, so ljudje uporabljali ovinkasto besedje, ker so se bali, da bi s pravim poimenovanjem naredili greh oziroma pohujšali koga od otrok, če bi kje v bližini nehote vlekel na ušesa.

Ženske so se pri opravljanju male in velike potrebe umaknile za grm, v hlev ali za hišo, moški pa so jo opravljali kjerkoli. Zaradi neumivanja med nogami je moške okoli spolovila nenehno srbelo. V ta namen so imeli pri levem žepu narejeno dodatno luknjo, skozi katero so se, po potrebi, čohali. Spodnjega perila niso nosili, zato se je dogajalo, da jim je lulček uhajal na prosto tudi skozi razporek.

Hlače so bile, zaradi posledic uriniranja in slabe higiene pri iztrebljenju, največkrat otrdele in so tudi zato ovirale moškega pri bolj sproščenem gibanju.

Opozorili so me na umetnika, ki je navade glede higiene obdržal žive še v 21. stoletju. Med ljudmi je krožila anekdota, da so bile zaradi umazanije njegove hlače, pod katerimi ni nosil spodnjic, tako trde, da jih zvečer, ko je legel k počitku, ni odložil na kavč, temveč jih je prislonil k zidu.

Lucija (roj. 1905) je kot otrok v šoli narisala na tablo možaka z lulčkom, medtem ko ščije v kahlo. Učiteljica jo je zaradi tega natepla in jo za več ur zaprla po pouku. Poleg tega so jo sošolci zatožili njenemu bratu, ki ji je zaradi nespodobnega obnašanja ves besen vrgel motiko v glavo. Brazgotina se ji poznala vse do smrti. V Lucijini družini so bili globoko verni in je že najmanjša misel na spolnost pomenila smrtni greh. Povedala je še, da se je niti mož, ko je bila poročena, z roko ni nikoli dotaknil med nogami.

Vseeno se je zgodilo, da so ženske kdaj odložile plašč igrane spodobnosti, saj so jih pogovori o spolnosti privlačili. Veliko sproščenosti so si privoščile plevice na njivi. Med delom so rade kakšno rekle, zlasti še, če je gospodinja čaju dodala požirek vina. Če je bil v bližini otrok (tudi že malo starejše deklice niso bile izjema), so hitro zaključile s klepetanjem, češ: oblačno je, oblačno, kar je pomenilo, da je treba obvarovati otroška ušesa.

Veliko deklet je to, kaj je treba početi z moškim, da rata otrok, izvedelo od starejših prijateljic. Mamam se ni zdelo potrebno (sploh pa jih je bilo sram ali pa so bile kljub veliki družini še zmeraj zelo nevedne), da bi razsvetljevale svoje hčere.

Če pa so matere že delile nauke, so jih zaključile nekako takole: ”Ko so bo spravil nate, stisni zobe, saj bo hitro konec.”

Spominjam pa se, da je še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v takratni Anteni neko dekle zelo resno spraševalo, če je možna zanositev skozi dolge hlače.

Tone (1921) je pripovedoval o svojem očetu, ki je bil surovež in pijanec. Pri hiši je bilo že 14 otrok, on pa se je do žene, Tonetove matere, obnašal tako, kot da je pri hiši zato, da zadovoljuje njegove spolne potrebe. Pri tem se ni oziral niti na otroke, ki so čemeli na peči, on pa si je na špampetu (postelji), ki je bil v istem prostoru, jemal svoje pravice.

”Mama se ni nikoli upirala, bila je vzgojena v duhu, da je s poroko postala moževa lastnina in da ta lahko počne z njo vse, kar ga je volja. Spominjam pa se, da sem jo nekoč slišal, ko je potarnala sosedi, da se boji, da otroci ne bodo pri pravi pameti, ker so bili spočeti v pijanosti.”

Hilda (1927) je bila še otrok, ko je s težkimi škundrami (košarami) odnašala plevel z njive. Spotikala se je med brazdami, košara jo je tolkla po nogah, toda nikomur ni padlo na pamet, da bi ji priskočil na pomoč. Bila pa je zvedava in, če je bila tiho, je lahko marsikaj povlekla na ušesa. Ženske so med pletvijo opravljale in o vsakem iz vasi so vedele povedati domala vse.

”Za spolni odnos so uporabljali izraze, kot so bili: bakanje, an'gavljanje. Tiste malo bolj spodobne pa so imele navado reči, da se je moški ulegel k ženski. Ženska je moškemu največkrat dala. Lahko so uporabili izraz se mu je nastavila, mu je počepnila. Taki, ki jedala predčasno (pred poroko), so rekli lajdra. Tiste, ki so živele tik ob rapalski meji, ob kateri so stražili jugoslovanski vojaki, doma iz Črne gore ali Srbije, so tudi vedele, katere so jim dovolile kaj več kot le pogled. O teh vojakih se je namreč širil glas, da so bili seksualno zelo nasilni in surovi. Marsikatera je bila potem, ko je nasedla snubljenju, zaznamovana za celo življenje, saj so jo v spolni sli tam spodaj pogosto raztrgali. Sčasoma so se jih začele izogibati, ker so spoznale, da se zadovoljijo z vsako, staro ali mlado, da so le bile voljne in pri roki.”

Kazalo

Agn, ret pa kače niso za igrače

Spolnost od začetka 20. stoletja do 1960

Dekle in hlapci

Več je uridn kmečk ime, kot šuštarjev taužnt

Kolikor jih bo bog dal

Tak kat sma bl navajen

Preden se oženiš, pošlji ušesa med ljudi

(Ljudska modrost)

Za smrt je ni rože na vrt'

Otroštvo

Lahk bi bl rmen, ka sma sama turšna župa idl

(Spomini na otroštvo pred drugo svetovno vojno in po njej)

Če bo on, bom tudi jaz

(Kako so se po vojni zidale hiše)

Živ hudič

Dokler sem bila snaha, sem imela slabo taščo, odkar sem tašča, imam slabo snaho

Ko te luna trka in druge vraže

Šundar na Žirovskem

Moj stari oče Luka

Namesto pike na i

Beseda, dve o avtorici