10,99

Vmes

Bojan Tomažič

kratka proza

Sedem kratkoproznih odštekanih besedil Bojana Tomažiča.


Podrobnosti

Lastnost Vrednost
Založnik Založba Pivec
Zbirka branje - proza
Leto izdaje 2017
Strani 130
Jezik slovenski
Tip datoteke epub

Decription

Zbirka kratke proze Vmes v branje ponuja sedem besedil. V naslovni noveli nas avtor popelje v čas tretjega rajha, ko so nacisti »vmes« med drugimi vojnimi nalogami reševali še vprašanje čistosti rase z evtanazijo telesno in duševno prizadetih. V na realnih dejstvih temelječi pripovedi sledimo skupini mladostnikov iz slovenske Štajerske, ki se na svoj miselno preprost in človeško topel način sooči s hladnim razčlovečenim morilskim strojem nacistične Nemčije.

Za Tomažičeve prozne tekst je v veliki meri značilna fikcijska nadgradnja realnih zgodovinskih dogodkov, podobno zasnovo najdemo še v treh njegovih besedilih v zbirki, gre za zgodbe o Pohorskem bataljonu in njegovem koncu, Titu in njegovem govoru po vojni v Ljubljani in atentatu na kralja Aleksandra v Marseillu. Pri vseh teh avtor vpelje fantastične elemente (včasih tudi nadrealistične), ki s svojo nekonvencionalno kontekstualizacijo osvetlijo, razgalijo nečlovečnost človeka, pa naj se ta kaže skozi ideologijo, kult ali osebnostne lastnosti ljudi, kot so oportunizem, zloba in pomanjkanje sočutja. Gre za premisleke o humanosti in njeni (ne)zmožnosti v zgodovini »premočevanja moči«, posledično pa tudi za poglobljeno prevpraševanje o sedanjem stanju. V zadnjih treh zgodbah se Tomažič ob istem pripovednem postopku loti še biblijskih motivov, ki so prav tako vezani na premislek človečnosti oz. človeka v svetu. Načne vprašanja božje prisotnosti, človeške uzurpacije položaja boga, poslednje sodbe, življenja, smrti in ljubezni.

Odlomek

5

Še trije sivi avtobusi z umazanimi stekli so pripeljali na železniško postajo Spielfeld, 583 nas je, je dejal Goro. Še 417 in nas bo tisoč, je izračunal.
Vojaki so bili še glasnejši kot v Medlogu. Vlak je imel manj umazana stekla na oknih, vendar nam avstrijska drevesa niso mahala, čeprav so nas bolje videla. Tudi jaz jih nisem pozdravljal.
Na postaji Schwarzwald pri Linzu bomo izstopili, od tam nas bodo avtobusi odpeljali v deželni zavod Hartheim, je rekel Mario.
Kako veš? sem ga vprašal.
To sem slišal reči šoferja vojaku z grdim plaščem in grdim prstanom na grdih prstih, je dejal. In z avtobusi z umazanimi stekli se bomo še enkrat peljali. Tudi tam imajo samo sive. Hartheim je grad. Kot Novo Celje.
Ko je omenil Novo Celje, smo se vsi razveselili. Spet bomo v gradu, spet bomo graščaki, je rekel Konrad. On bi bil Friderik in tiho Špelo bi si izbral za svojo Veroniko.
Ko nas je avtobus pripeljal do gradu, smo morali počakati pred zunanjimi vrati na vzhodni strani. Nad vhodom je z velikimi črkami pisalo Okrevališče. Goro je rekel, da smo čakali devet minut in 23 sekund. Nato je avtobus zapeljal okrog južne strani gradu v leseno lopo, ob vratih na zahodni strani. Tam smo izstopili in šli skozi prehod do hodnika, po njem v sprejemnico.
Grad je v obliki kvadrata. Štirioglato notranje arkadno dvorišče so do prvega nadstropja obili z deskami, za katerimi so pritlični prostori, je Konrad razlagal, ko smo čakali v sprejemnici. Desno od glavnih vhodnih vrat na severni strani gradu je soba za stražo, ker so tam stojala za puške. Šli smo tudi mimo smrdljive velike kopalnice, ki ima na tleh in stenah rdeče ploščice. Levo od vhodnih vrat so kuhinja, skladišča, delavnice.
Joj, kaj vse ti opaziš, sem zmajeval z glavo. Jaz sem videl samo to, da nas je veliko in da ene vodijo na kopanje.
Tudi mi iz trinajstega avtobusa smo po nekaj urah čakanja šli. Na hodniku pred kopalnico, kjer je bil velik kup oblačil, smo se morali sleči do nagega. Dva v belem, moški s polkuharsko kapo in ženska v belih hlačah, ki so ji bile tesne, sta strogo gledala. In še nekaj sem pri njej opazil. Joške.
Moški z belo kapo je meril naše glave. Smešno je bilo, meri nam pamet, smo pravili. Jaz sem imel na Zgornji Velki več pameti kot Pavli, ki je bil sin od učiteljice. Se mi zdi skoraj šestdeset. Tu ne bom zmagal, niti nočem.
Po merjenju smo šli pod tuše.
Dolgo smo čakali, da bo pritekla voda, Goro je rekel triinštirideset minut, čeprav ni imel ure. Kako smešen bi bil nag z uro, sem se nasmehnil. Potem je vstopil mlad vojak in rekel, da bo kopanje naslednji dan oziroma takrat, ko bodo cevi in pipe popravili. Polkuhar in joškarca sta bila zelo jezna.
Eksperimenti ne smejo zastati zaradi banalnosti, je tulil beli moški. Zdaj imamo priložnost vse preveriti.
Greitner je kriv, vojaki so krivi, oni naj poskrbijo, da bomo mi lahko delali za znanost, mu je prikimavala ženska.
Zdravniki tu merijo glave, potem zvrtajo v njih luknje in vzamejo ven možgane, je zašepetal Konrad.
Ti si noj, je rekel Stane.
Če bi bil ptič, bi odletel, je rekel Srečko.
Saj noj ne leti, je zašepetala Kristina.
Seveda leti! je rekel Davorin.
Nor je rekel! sem se nasmehnil.
Ženska z joški je prišla do mene, mi primazala klofuto in rekla, naj držim gobec.
Beli, ki bi naj bil zdravnik, ji je prikimal.
Za joško bi jo moral prijeti, moral bi izkoristiti, mi je zašepetal Davorin.
Bomo čim prej uredili, gospod doktor, je obljubljal vojak belemu. Ta je potem odšel, ona pa si je še nekaj časa ogledovala nas nagce.
Nerodno mi je bilo, začel sem moliti, da bi tuši delovali.
Gospod tam gori v nebesih in tu doli v peklu na Zemlji, še vedno čakam, da boš izpolnil, kar si mi obljubil. No, moji mati si obljubil, da se bo meni nekaj lepega zgodilo. Saj se je veliko lepega zgodilo, tisto, za kar te je prosila, pa ne. Ker mi je povedala, kaj. Če bom pazil na svoje korake, bom pazil na svojo pot. Po svoji poti bom prišel tja, kjer so raj, lepo vreme in dobra hrana in streha nad glavo. Kjer me nihče ne bo preganjal, me zaklepal ali mi rekel prekleti norec. Še veliko bi ti moral povedati, vendar zdaj nimam časa. Še za ono joškarico prosim, da bi tuši delali, ker se sekira.
Gremo ven, takoj, vsi, je zakričala ženska.
Pojavili so se še štirje strežniki in nas potiskali na hodnik. Nekaj nagcev je padlo, ker so bile ploščice spolzke.
Naj se že premaknemo, svinje nemarne, so kričali, ko smo stopali čez one, ki so ležali na tleh. Na hodniku smo se oblekli v oblačila, ki smo jih vzeli s kupa pred kopalnico.
Hitro, hitro, so nas priganjali.
Nisem našel svojih hlač in srajce, vendar sem se oblekel. Ni važno, kaj imaš oblečeno, samo, da nisi nag, je vedno rekla teta Lujza. Ona je zmerom pekla pecivo. Za tebe Klaus, me je imela rada.
Zmigajte se! so kričali vojaki. Potiskali so nas v sprejemnico, tam smo se posedli na tla, eni so stali.
Pri onih iz Medloga, Muretincev in Vojnika so tuši delovali, pri prvih naših celjskih tudi, samo mi imamo smolo, je rekel Mihael.Samo mi iz trinajstega avtobusa moramo čakati. Morda pa trinajst le ni srečna številka, kot si rekel.
Mihael je težko hodil, ker ima slabo ožilje. Sedel je v raztrgani fotelj sredi sprejemnice, ostali smo se posedli in legli na lesene klopi, večina na tla.
Ko smo mi poleg, nikoli nič ne deluje, četudi zadevo vodijo sposobni Nemci, je rekel Mario.
Jaz sem se spomnil, da sem pozabil nekaj narediti. Vstal sem, šel po sobi in se vsem predstavil. Sem Klaus in sem Slovenec, popačen Slovenec ali popačen Nemec, morda Avstrijec, sem vsakemu rekel.
Saj te poznamo! so govorili. Eni niso nič rekli, drugi so se na­smehnili in izgovorili nekaj nerazumljivega.
Nisem Madžar, ker oni so od daleč z ravnine in nimam konja, sem pojasnil. S konji so Madžari jahali po Pesniški dolini in kradli kmetom. Kmetje tako in tako nimajo veliko, razen veliki kmetje, za katere so morali oni brez zemlje delati. Tisti, ki nimajo njiv, travnikov in gozdov, hodijo v službo. Eni so vojaki, jaz pa bi pasel krave visoko v hribih ali vozil avtobus v Avstrijo in Nemčijo. Rdeč avtobus in ne sivega, s kakršnim smo se mi pripeljali. Tudi vlak bi peljal, ker to ni težko, miže lahko voziš, mi je pravil Sandi. Ker so tiri. Na Pragerskem je vsak dan hodil gledat vlake. Potem so ga z vlakom pripeljali v Novo Celje, vesel je bil.
Zakaj ne sivega? je Konrad vprašal.
Ker iz njega ne vidiš barv.
Smrt je v njem tudi siva. V Celju je bila tudi rdeča, rumena, bela in zelena. Tam sem jokal. V sivem avtobusu nisem mogel in tu ne morem.
Črna je tu in suha, doma je bila tudi svetlo modra, je rekel Konrad.
V Celju nas je gledala nezainteresirano, tu preži na nas kot stekel pes, je rekel Konrad in se začel hitro sklanjati naprej in nasla­njati nazaj.
V Novo Celje je v sobo zmejom pjišla, kot da bi ji bilo nejodno, se je Stane strinjal. Povedal je, da je na zadnji postaji vlaka videl tudi eno debelo Smrt, oblečeno v sivorjavo uniformo. Takoj je skočila k Mihaelu, ko se je pri izstopu opotekel. Vendar smo ga dvignili na noge, ker ni dobro sedeti in ležati na betonu, čeprav je poletje.
Več smrti je, ja, več smrti je, sem prikimaval.
Ugrabili so nas, ugrabili, je tiha Špela zašepetala, hajhiterji so nas ugrabili.
Sem jekel, sem jekel, je vskočil Stane.
Hajhiterji? sem se začudil.
To so oni, ki so nas pripeljali sem, čeprav smo imeli Novo Celje, je pojasnila Špela. Imeli smo svoj grad, nočemo njihovega.


6

Odprla so se vrata, vstopil je vojak s puško in zakričal pozor.
Za njim sta prišla zdravnik z belo polkuharsko kapo na glavi in sestra, ki nas je gledala nage.
Si ti hajhiter ali polkuhar? sem ga vprašal.
Vojak ob njem mi je pomahal, kot da mi hoče nekaj povedati. Ko sem mu prišel blizu, je s pestjo zamahnil proti moji glavi, umaknil sem se, roka je zaplavala v prazno.
Zdravnik je in ne polkuhar, bedak prekleti, je besen zakričal.
Zdravnik je in ne polkuhar, bedak prekleti, sem hripavo ponovil za njim.
Vsi so se mi smejali. Tudi debela Smrt, ki je vstopila z njimi in stala čisto blizu in sem jo potem, ko me je Konrad opozoril nanjo, razločno videl.
Ali misliš, da bi ji moral kaj reči? sem vprašal Konrada.
Oni z joški, ki nas je gledala nage? je vprašal.
Smrti!
Ne vem, kaj bi se človek tu lahko pogovarjal s Smrtjo, je zašepetal.
Zakaj šepetaš? Ali misliš, da prisluškuje?
Ja.
Zdravnik in sestra sta vsakemu pogledala v usta in oči. Sestra je imela od blizu manjše joške in je dišala, no saj imajo vse ženske od blizu manjše joške in dišijo. V Celju še bolj.
Ne zijaj! je zavpila.
Zdravnik mi je primazal zaušnico, nato še enkrat, čeprav sem zaprl usta.
Ali ne razumeš?
Razumem! sem zakričal.
Ne razumeš, če bi razumel, ne bi bil tu, se je zarežal polkuhar, sestra z joški še bolj, ker so ji poskakovali. Razumeli boste, ko vam bomo skozi lobanjo zavrtali do možganov. Če boste želeli, vam bomo povedali, zakaj ste vi izrodki, zakaj niste ljudje, je govoril oblečeni v belo.
Sestra je kimala, joški so se mi zazdeli grdi kot pasji drek. Tako je rekla gospa Gros, ki je hodila k mati, če se ji je kaj zdelo grdo. In da so eni zmešani kot kurji drek, je dodala. Za polkuharskega zdravnika bi rekla, da je grd kot pet pasjih drekov in zmešan kot sto kurjih.
Za vsakega posebej imam sveder, dovolj dolg in dovolj trd, da lahko prevrta kremen, se je smejal grdi pasji in zmešani kurji drek.
On je grdi pasji drek in zmešani kurji drek in se smeji, sem zašepetal Stanetu.
Djek je, jes je djek, se je smejal Stane.
Vsi smo se režali.
Djek, je Konrad oponašal Staneta.
Utihnite norci! je smrdljivi in zmešani zdravnik ponorel. Za medicino ste prišli na svet. Za znanost ste se rodili. Za napredek. Vi ste medicinski eksperiment. Vrtali bomo v vas, da bomo videli, kaj je v vas tisto, kar vas dela idiote. Žrli boste strupe, da bomo lahko opazovali reakcije telesa. Žrli boste drek, če bo treba. Vse za napredek.
Žjli bomo djek? je vprašal Stane.
Vsi smo se glasno režali, samo Peter, ki se je zdel odsoten, se je smejal skrivnostno tiho. Le čemu? Le komu? Le kdo mu kaj drugega govori? Še nekoga vidi. Nekaj ima v glavi. Pravzaprav ima srečo.
Utihnite! je zatulil zdravnik. Sestra, najprej vprašalnik!
Je kdo bolan, koga kaj boli, se kdo slabo počuti? je spraševala sestra.
Mene boli želodec, je rekla Zdenka.
Njo je tudi v Novem Celju zmerom bolel želodec. Tri dni ni nič jedla, potem se je dva dni basala s hrano. Da bo tako postala noseča, je upala.
Odpeljite jo! je strogo rekel zdravnik.
Trije so jo odvlekli skozi vrata na hodnik.
Jo boste ozdravili? je vprašal slabotni Mihael.
Želodec ji bomo izrezali in ga poslali na analizo, je rekel zdravnik.
Še koga kaj boli? je vprašala sestra.
Mihael je težko dihal, vendar ni nič rekel.
Ste vsi zdravi? je ponavljala.
Nihče ni nič rekel.
Zdravnik in sestra sta si nekaj šepetala, ona je gledala v list papirja, on je prikimal.
Davorin Krajnc! je potem glasno rekla.
Davorina so odpeljali.
Zaradi bacilov, ki jih ima, je pojasnil zdravnik. Da vas ne bi okužil, gre na elektriko in potem na individualno evtanazijo.
Evtanazija! je zašepetal Mario.
Kaj je to? sem vprašal.
Ne vem, je odgovoril. Nekaj nam bodo odstranili. Zdenki želodec, Davorinu bacile in šel bo na elektriko.
Davorin ima rad elektriko, vedno je imel rad elektriko, sem se spomnil.
Zdravnik se je hecal, je rekla Kristina. Ne, da se je?
Ja, sem rekel. Kot se je Davorin vedno hecal. Da je nekdo debel kot elektrika, suh kot elektrika, lep ko elektrika in grd tudi tako, je zmerom govoril. Bil je suh kot elektrika in sem ga imel rad, ker je govoril o elektriki na smešen način in potem zmerom nekaj momljal.
Da je molil po judovsko in ne momljal, je rekla Kristina.
Jaz bi tudi.


Kazalo

KAZALO

Prva zgodba: VMES
Druga zgodba: IZDAJALEC
Tretja zgodba: RAZODETJE
Četrta zgodba: SMRT V MARSEILLU
Peta zgodba: BOŽJA SODBA
Šesta zgodba: VSAKDO IMA PRAVICO DO SANJ
Sedma zgodba: KUGA