18,99

Stanja

Tone Peršak

Družbeni roman, ki opisuje precej tragično podobo sodobne družbe, kjer ni prostora za čustveno toplino, sočutje in altruizem.


Podrobnosti

Lastnost Vrednost
Založnik Knjižna zadruga
Leto izdaje 2017
Strani 226
Jezik slovenski
Tip datoteke epub

Decription

Zakonca Barbara in Miro, poročena deset let, sta predstavnika izobražene generacije srednjih let, v službah uspešna in ustvarjalna, tudi gmotno dobro preskrbljena z moderno opremljenim, prostornim stanovanjem in počitniško hišico na deželi. Njuno življenje, zavezano le karieri in hedonizmu, v katerem z ženine strani ni želje po otrocih in kjer komunikacija temelji večinoma na medosebnem obtoževanju in nasprotovanju, vodi v stanje apatije, naveličanosti ter v nujo po razhodu. Avtor z natančnimi opisi bivanjskega okolja protagonistov, njunih prehranjevalnih navad, pogovorov in pa tudi spolnosti slika precej tragično podobo sodobne družbe, kjer ni prostora za čustveno toplino, sočutje in altruizem.

Odlomek

Prolog

To zgodbo, draga bralka, spoštovani bralec, posredujem v dobri veri, da je zanimiva, poučna, in da vztrajnemu, pozornemu, natančnemu bralcu omogoča doživetje, ki bi ga stari imenovali katarza. Zgodbo samo posredujem, brez kakršnegakoli pojasnjevanja in razlag; za kaj takega nimam pooblastila. Sem samo opazovalec; visoko usposobljen, vendar brez pravice izrekati mnenja ali stališča, kaj šele odločati. Mi kdaj kaj uide? Gotovo, kratko, mimobežno mnenje … Sodba? Opazka? Ne bi smelo! Nisem pripovedovalec zgodb, ki bi si jih izmislil ali jih interpretiral. Sem samo opazovalec s potrdilom, da sem preverjen kot usposobljen, prizadeven in zaupanja vreden.

Dogodke popisujem natančno tako, kot se dogajajo. Pogovore zapisujem dobesedno, kot potekajo, vključno s premolki in z nepotrebnimi besedami brez pomena za izrečene stavke; navajam prekinjene oziroma nedorečene stavke in opozarjam tudi na geste, ki nimajo na prvi pogled vidne zveze z istočasno izgovorjenimi besedami. Posebej poudarjam, da si ne smem dovoliti sklepanja ali celo prepričevanja, da vem, kaj katera od oseb, ki nastopajo v zgodbi, v kateremkoli trenutku misli, oziroma, ali res misli, kar govori, ali ne. Ugibanju o podtekstu izrečenih besed in o tem, ali kdo laže ali govori resnico, se moram, kolikor je mogoče, izogibati. To prepuščam tebi, dragi bralec, bralka; zaupam tvoji sposobnosti, da lahko na osnovi verodostojnega opisa videza, mimike, izraza na obrazu, glasu, smeha ali posmeha in gibanja ter početja oseb in predvsem na osnovi izrečenih besed ter stavkov sam ali sama doženeš, kako se oseba v danem trenutku počuti, kaj misli, kako čustvuje.

Osebe predstavljam, dogodke ter zgodbo popisujem, četudi na način zaokroženih izsekov, ker se zdi tipična za naš čas in, ker menim, da se v njej razkrivajo vzgibi ravnanja mnogih ljudi, zakonitosti življenja v stoletju, ki se že temeljito razlikuje od vseh predhodnih stoletij; ob vsem drugem tudi po tem, da smo vsi opazovani, in da ničesar bistvenega o sebi in svojih odnosih z drugimi ljudmi ne moremo več skriti in zatajiti. Vsi ljudje tega še ne vedo in tem bolje, čim prej se bodo tega začeli zavedati. Morda bodo, bomo, boste potem začeli vsi ali vsaj večina ceniti svoje življenje ter drugače razmišljati tudi o prihodnosti.

Vsakdo bi se moral zavedati, da je sleherno življenje, tudi njegovo, smiselno, in da ima sleherno bitje, ki obstaja, določen namen, lahko bi rekli svojo funkcijo v sistemu in zato tudi svojo vrednost. Vsak človek ima svoj namen, nalogo ali, lahko bi tudi rekli, poslanstvo, ker se lepše sliši. Zato ima sleherni človek svojo vrednost ali, četudi to zveni manj visokoleteče, svojo ceno in pomembno je, da jo opraviči in potrdi; v nasprotnem primeru se samo po sebi postavi vprašanje upravičenosti obstoja takega človeka in vlaganj v njegov obstoj in njegovo šolanje, morebitno zdravljenje in nego takega človeka v primeru hujše bolezni ali starosti, ko postane nemočen in odvisen od pomoči drugih. To ceno znamo izračunati in velja načelo, da mora vsak posameznik sistemu vsaj toliko vrniti, kolikor je sistem vložil v njegov razvoj, v nasprotnem primeru je vlaganje nesmiselno. Naj to ponazorim s primerom ali dvema. Nikola Tesla je s svojim delom in svojimi dosežki nesporno tisoč in tisočkrat povrnil vložek v svoje izobraževanje, svoje zdravje v času življenja in tudi vlaganja v razvedrilo in razvade, kolikor si jih je privoščil. Enako velja za Williama Shakespeara; tudi prispevek in ekonomski učinki njegovega dela so merljivi in vlaganja vanj so bila upravičena in zelo donosna. Kdo drug, celo preštevilni drugi ljudje s svojimi dosežki vlaganj vase niso opravičili. Obstoj človeštva v celoti je na meji upravičenosti in vprašanje, ali je še smiselno vlagati vanj, se zastavlja z vso resnostjo.

Zgodbo, ki sledi, je potemtakem mogoče brati kot neke vrste študijo o primeru opazovanja ene od enot sistema z vidika preverjanja smiselnosti obstoja takšne enote.

Spoštovani bralec, draga bralka, brez skrbi, tudi tebe opazujejo in mene seveda tudi. Ampak jaz to vem in s tem vedenjem živim. In naj si dovolim opazko, morda to vsaj slutita tudi oba opazovanca v zgodbi, ki ti jo izročam v branje, čeprav o tem lahko samo sklepam in s tem že prvič in upam, da tudi zadnjič, kršim pravilo, ki sem ga omenil malo prej. Naloga opazovalca ni, da sklepa in sodi, temveč izključno, da opazuje, beleži na način, ki ga obvlada, sporoča, kar vidi in sliši, in to je vse. V tem primeru mi je na podlagi mojih predhodnih poročil, ki so se izkazala kot dovolj verodostojna, bilo naloženo, da poročam kar neposredno vsej javnosti.

Vem, postavlja se vprašanje, ali sta ti dve osebi žrtvi. Nič manj in nič bolj kot katerakoli oseba, naj bo stvarna, naj bo izmišljena; vsi smo, kar sami mislimo, da smo in hkrati smo, kar smo v domišljiji drugih.

Pa srečno pot v zgodbo!

*

Nedelja, 9. maja 2010, Beli vrh

Okrog treh popoldne Barbara Černilogar Matjašec pride na obisk k očetu Lovrencu Černilogarju, oskrbovancu Doma za starejše na Belem vrhu. Ko se prijavi, jo k očetu na oddelek za dementne, v trakt za bolnike s težko demenco, pospremi namestnik upravnice doma, Martin Munih, zdravnik, ki v domu še posebej skrbi za dementne oskrbovance. Ko vstopita skozi vedno zaklenjena vrata v hodnik, na obeh straneh katerega se vrstijo vrata v sobe za oskrbovance s težjo obliko demence, ju na klopi ob vratih v njegovo sobo pričaka Barbarin oče, Lovrenc Černilogar, visok in še vedno krepak moški z bujnimi sivimi lasmi in obrazom, ki se zdi kot obraz moža, ki je vse življenje preživel kot pomorščak ali morda kje v gorah. Ustavita se pred njim in Barbara nagovori očeta, ki se ne odzove na njen pozdrav ne na vprašanje, kako se počuti. Nato Martin Munih pojasni Barbari, da njen oče ne ve, kdo je ona, in najbrž niti tega ne, da je ona človek, in da je ženska. Na Barbarino vprašanje, ali se morda oče vsaj še česa, česarkoli ali kogarkoli spominja iz svojega življenja, zdravnik Martin Munih reče, da se po njegovi presoji gospod Černilogar ne spominja več prav ničesar in nikogar iz svojega življenja, še tega ne, kdo je on.

Barbara ga vseeno prosi, če lahko peljeta očeta na dvorišče, ker bi mu rada pokazala svoj novi avto. Martin Munih meni, da ni nobene ovire za to, saj je njen oče miren in ubogljiv človek. Primeta ga vsak pod eno roko, ga narahlo potegneta navzgor, da vstane, in odpeljeta po hodniku do dvigala in nato z dvigalom v pritličje in od tod na plano, naravnost pred Barbarin novi avto, znamke Jaguar. Tu se za hip ustavijo in Barbara pove očetu, da je to njen novi avto. Oče gleda avto in, kot se zdi, prisluškuje petju ptic v krošnjah dreves okrog dvorišča. Drži se na smeh in s pogledom išče ptice, ki skrite v gostih krošnjah žvrgolijo vse mogoče ptičje viže. Barbara si zaželi, da tudi obkrožijo avto in potem z Martinom Munihom odpeljeta očeta nazaj v zgradbo in na oddelek za dementne, kjer ga znova posadita na klop ob vratih v njegovo sobo in Lovrenc Černilogar obsedi tam z izrazom zmedenega zadovoljstva na obrazu. Barbara ga še nekaj trenutkov opazuje in potem reče: »Bodi dobro, oče!«

Lovrenc Černilogar kima in kima in kima, kot da je perpetuum mobile.

Barbara in Martin Munih zapustita hodnik trakta za bolnike s težjo obliko demence in se z dvigalom odpeljeta v pritličje, kjer Martin Munih reče, da obiski nimajo več nobenega smisla, ker oče ne ve, da ga je kdo obiskal, kaj šele, da bi vedel, kdo je obiskovalec.

Nato se Barbara odpelje s svojim novim jaguarjem in z leskom olajšanja v očeh.