9,99

Privlačnost praznine

Drago Jančar

Literarni eseji in zapisi

Privlačnost praznine je edinstvena in posebej dragocena Jančarjeva knjiga. V njej so združeni premisleki o eni sami temi, literaturi. Pred nami je tako zbirka fragmentov, prebliskov ob branjih, nekakšen bralski dnevnik snovalca, ki zagrizeno zasleduje človekovo nemirno usodo in njen odzven v prebranih knjigah.


Podrobnosti

Lastnost Vrednost
Založnik Beletrina
Zbirka eBeletrina
Spremna beseda Mitja Čander
Leto izdaje 2017
Strani 138
Jezik slovenski
Tip datoteke epub

Decription

Privlačnost praznine je gotovo edinstvena in posebej dragocena Jančarjeva knjiga. V njej so združeni premisleki o eni sami temi, literaturi. Knjiga ni kakšna sistematična študija, njen nastanek je nekako samodejen, plod treh desetletij. Pred nami je zbirka fragmentov, prebliskov ob branjih, nekakšen bralski dnevnik. Najbolj preseneti ugotovitev, da so Jančarjeve refleksije, ne glede na čas nastanka, vseskozi neverjetno plastične, njihov snovalec zagrizeno zasleduje človekovo nemirno usodo in njen odzven v prebranih knjigah. Časovna distanca je kljub vsemu zadostna, da moremo brez zadržkov občudovati avtorjevo individualizirano gledišče, ki se ni nikoli utopilo v mlakuži enodnevnih trendov. Takšna bralska pozicija pa preko ovinka marsikaj pove o Jančarjevi avtopoetiki. Vrhunska ustvarjalnost ni mogoča brez samopremisleka, brez lociranja temeljnih koordinat neskončne domišljije.

Drago Jančar je klasik slovenske literature; že danes moremo z gotovostjo zatrditi, da so njegove novele, drame in romani ena najmarkantnejših dogodivščin slovenske literature vseh časov.

Odlomek

Kafka, znova

 Ko sem bil pred kakšnim letom dni nazadnje v Pragi, sem na Staromestnem trgu opazoval mlado turistko, ki je čez glavo in druga oblačila skušala obleči majico. Majica je bila za neko področje njenega telesa odločno preozka, družba se je z glasnimi pripombami zabavala, dekletu je nazadnje le uspelo potegniti vso reč do pasu in čez obokano območje se je razvlekel obraz pravkar kupljenega suvenirja. Tudi meni se je zdelo še kar zabavno, spomnil sem se “smešnih” ogledal v šotoru luna parka, v katera smo se hodili otroci ogledovat in smo pred njimi pokali od smeha: v enem si bil dolg kot prekla, v drugem majhen in širok kot mesar s konca ulice. Ta razvlečeni, kakor Švejkov široki obraz na prsih turistke je bil v resnici ozek in temen, poznal sem ga s fotografij; iz njih, iz udrtih zrkel so mirno gledale črne zenice, ki razumejo, vsaj tako se nam je takrat zdelo, neko temno in nam komaj doumljivo skrivnost sveta.

 Nič ni nenavadnega, da so danes ropotarnice s suvenirji v Pragi obložene z majicami, a tudi s starinskimi razglednicami, na katerih so fotografije Franza Kafke, Milene Jesenske, hiš, v katerih je živel, njegovega nagrobnika, njegovih risb s skrivenčenimi postavami; vse to se je že zdavnaj zgodilo s Shakespearjem in Hugojem, s Poejem in Joyceom. Prvi te pri zajtrku gleda s skodelice, ki si jo dobil iz Londona, zadnji s sten in pivskih vrčkov slehernega irskega puba v Ameriki. Okrog Joycea in njegovega življenja je zrasla prava znanstveno-turistična industrija, popisan in poslikan je vsak tržaški bordel, v katerega je kdaj stopil, in kakšnemu sodobnemu pisatelju se zdi celo potrebno, da napiše zgodbo o njegovem učencu. Nič čudnega torej, da je skrivnostna literatura in življenje Franza Kafke postalo predmet komercialnega turističnega interesa vsaj v tolikšni meri, kot je bilo oboje svojčas že skoraj kliše za neko čisto posebno razumevanje sveta in umetnosti. Magična formula, ki je označevala zablode in družbene labirinte dvajsetega stoletja, je prešla v vsakdanji jezik: čisti Kafka!

 Prizor, ki sem mu bil priča na Staromestnem trgu, seveda ni desakralizacija Kafkove literature, vendar pa nehote ponuja heretično misel: ali je Kafko danes sploh še mogoče brati? Ko sem zavil okrog vogala in stopil na današnji Kafkov trg, ki se je včasih imenoval U radnice, so spet udarili spomini. Tu stoji hiša, ki je bila nekoč last trgovca Hermanna Kafke in kjer te danes s pročelja gleda pisateljeva glava, odlita v bron, in tod smo s češkimi prijatelji včasih hodili previdno, nikoli nisi vedel, ali te kdo opazuje. Situacija je bila namreč kafkovska, pisatelj je bil v tej deželi neoseba, njegove knjige so bile prepovedane, dežela realnega socializma in realnega uradništva je bila s svojimi policijskimi in pravosodnimi labirinti videti kakor uresničenje sanjskih prizorov iz Procesa. Sploh ni naključje, da se je prav z literarnim simpozijem o Franzu Kafki začelo široko gibanje za politično svobodo, ki se je zapisalo v zgodovino kot praška pomlad. In ko te pomladi ni bilo nikjer več, leta 1983, ko so njegove knjige znova izginile, sem takole začel neko svoje besedilo z naslovom Resničnost kot literatura:

 Dopoldne sem bil na Kafkovem grobu v Strašnicah. Židovsko pokopališče v predmestju, tik ob zadnji postaji podzemne železnice. Veliki nagrobniki iz črnega marmorja, lepo razvrščeni drug poleg drugega, v ravnih vrstah, ob širokih sprehajalnih poteh. Drugače kakor na starem judovskem pokopališču v Starem mestu, kjer ima človek občutek, da med tistimi nametanimi kamni hodi po veliki zasuti jami, polni trupel … Čuvaja pokopališča, ki si v majhni izbi nalaga na gašperček, kljub toplemu in vlažnemu aprilu, da je notri zatohlo vroče, skušam zaplesti v pomenek. Jud je nezaupljiv, zato pa je tam tista ženska, ki natančno ustreza opisu iz romana Phillipa Rotha Profesor poželenja. Nenavaden občutek srečati nekoga, ki ga poznaš iz neke daljne literature. Mika me, da bi literarno junakinjo vprašal za grob Kafkovega brivca, ki ga je želela pokazati literarnemu junaku Rothovega romana. Zadnji hip si premislim, moja domneva se utegne pokazati za resnično, resničnost in literatura utegneta postati eno in isto. In po tej poti pridem naravnost do Josefa K …