Gorazd Kocijančič : O nekaterih drugih

Dolg opis

Globoko v sebi skrivamo drugo prepričanje – in tam je skrita »resnica« niča. Naš nič, moj nič, potencialni nič hipostaze – je nič vsega. /.../ Ta anhipostatični nič je skrivna vednost civilizacije, ki je prišla do jasne artikulacije v nihilizmu, s kakršnim smo se srečali na začetku. Zaradi tega niča se ljudje ubijajo – v globini se jim zdi odpošiljanje drugega v nič najhujša kazen in najlepše maščevanje. Zaradi njega ljudje ubijajo sebe. Zaradi njega ljudje obupano zrejo v svet kot izpraznjene maske, izsušene gmote mesa, iz katerih je odtekla kri, še preden so umrli. Zaradi njega ljudje pijejo in se omamljajo, da pozabijo – pozabijo prav na ta nič. Zaradi njega se oklenejo divje transgresivne ljubezni in nore naslade, najsi jo daje kdorkoli ali karkoli – da bi imeli občutek, da so živi, čeprav v globini vedo, da niso več. Da bi njihov ugašajoči plamen zažarel, preden ugasne – a je že ugasnil. Zaradi njega ljudje iznajdevajo skupne zgodbe, od mitov do ideologij, da bi pozabili, kako vse to ni nič, ker nič preži v globini njih samih. Zaradi njih se izgubljajo v predmetnem, v stvareh in premoženju, v projektih in načrtih, kopičijo stvari, proizvajajo, poistovetijo sebe s svojim delom. Zaradi njega se upirajo in zaradi njega pokoravajo. V vsem tem, sredi vsega kraljuje mračni nič. To je njegova igra. Vse to je njegov ples.

Gorazda Kocijančiča, rojenega leta 1964, poznamo kot filozofa, pesnika, prevajalca in urednika, prejemnika Rožančeve in Sovretove nagrade ter nagrade Prešernovega sklada. Prevedel je zbrana dela Platona, prav tako je sodeloval pri izdaji novega prevoda Svetega pisma in uredil ter prevajal slovensko integralno izdajo Fragmentov predsokratikov. Bil je Delova osebnost leta 2004. Je avtor štirih pesniških zbirk in štirih zbirk esejev. Več njegovih del je prevedenih v angleščino, češčino, srbščino, italijanščino in ruščino.