9,99

Slovenija: navodila za uporabo

Nara Petrovič

Vodič do osebne in skupne suverenosti

V tej knjigi Nara Petrovič v svojem značilnem slogu razgalja tisto, kar globoko v drobovju že vemo, pa raje ne bi. Ob to postavlja vrsto znanj, ki jih ne poznamo, pa bi bilo dobro, če bi jih.


Podrobnosti

Lastnost Vrednost
Založnik Založba Sanje
Zbirka Luna
Oprema Tajda Pavletič
Leto izdaje 2017
Strani 192
Jezik slovenski
Tip datoteke epub

Decription

Nara Petrovič združuje skrajnosti. Na eni strani izstopa po preprostosti bivanja in osebni skromnosti, na drugi strani po širini razmišljanja in udeleženosti v globoke družbene premike. Drugi so njegovo delovanje opisali kot pronicljivo, provokativno, terapevtsko, prebujajoče, drzno, avantgardno ... V vsakem primeru je človek, ki odstira trdovratne krinke.


"Samozavedanje je izjemni človeški dar. Odpira nas radovednosti, ki botruje vsemu poizvedovanju in s tem znanju. Njegov potencial je tako neizmeren, da se ga kot družba bojimo."

Odlomek

Ko sem začenjal to knjigo o zdravorazumskem urejanju družbe, sem se spraševal: Iz česa izhajati? Čemu dati prednost? Kako se odločiti, ko pa je vse v družbi tako tesno prepleteno in soodvisno? Kako zapisati prvo misel in jo utemeljiti? Kako biti izviren in poglobljen ter hkrati strnjen in razumljiv?
Kot nakazujejo te prvi misli, v knjigi ne nastopam s položaja (vse)vednosti. Stojim v drži misleca, ki zaupa idejam, ki jih zapisuje, a obenem dopušča, da je (vsaj delno) tudi v zmoti. Dolg razmislek in s tem prelaganje poglavij te knjige sem ter tja se je nazadnje končal tako, da so poglavja našla zares dober, smiseln vrstni red. Izteklo se je tako, da so se na začetku znašla vprašanja smisla in namena, skratka povsem temeljne duhovne prvine urejanja družbe.
Duhovnost je, seveda, sila ohlapen pojem, ki lahko pomeni marsikaj, odvisno od tega, kako si ga kdo razlaga – in prav zato mi pride tako zelo prav! V kontekstu te knjige je duhovnost preprosto preseganje samoreferenčnosti – to je sposobnost opredeljevanja sebe in vsega, kar je v mojem referenčnem polju, izven strogega »prav in narobe«, onstran svoje definicije resničnega.
Biti samoreferenčen pomeni verjeti in trditi, da je nekaj prav, izključno na podlagi lastnega »dokaznega materiala«, lastne logike in žargona, denimo: dokazovati resničnost in smotrnost Stare zaveze na podlagi izjav iz Stare zaveze. Ali, po drugi strani, dokazovati njeno neresničnost na podlagi antisemitske miselnosti. Preseganje samoreferenčnosti je predpogoj za vsako poglobljeno sodelovanje med ljudmi z različnim kulturnim ozadjem – ključno je, seveda, da so jo zmožni preseči vsi, ne pa da jo ena stran zahteva od drugih, sama pa je ne udejanja.
V knjigi bom za duhovnost v tistem pomenu, ki ga je večina bralcev vajena iz svojega vsakdanjika, uporabljal izraza religija in religioznost. V tem smislu je religija diametralno nasprotna duhovnosti, saj je zasidrana v samoreferenčnosti. Duhovnost je odprta. Duhovnosti ne velja enačiti z moralo in etiko ali z religijo, kulturo in obredjem. Meriti jo je treba po odnosu, ki ga posamezniki in skupine negujejo do sebe in sveta. Gotovo poznate koga globoko »duhovnega« in hkrati togo okostenelega v takih ali drugačnih prepričanjih. In obratno: mnogi deklarirani ateisti ali agnostiki se izkažejo za globoko čuteče in empatične, z izjemno spoštljivim odnosom do vseh, tudi drugačnih od njih.
Odnos se gradi po treh kompetencah, ki bi jih bilo koristno negovati v vseh starostnih skupinah:
samozavedanje
samorefleksija
samokorekcija