6,99

Hotel Abbazia

Avgust Demšar

Peti primer inšpektorja Vrenka

Peti detektivski roman štirikratnega nominiranca za kresnika.


Podrobnosti

Lastnost Vrednost
Založnik Založba Sanje
Oprema Nina Ušaj
Leto izdaje 2011
Strani 208
Jezik slovenski
Tip datoteke epub

Decription

Hotel Abbazia je že peti zapovrstni primer inšpektorja Vrenka, ki doživlja evolucijsko preobrazbo. Pa vendar: Avgust Demšar, tvorec cikličnega detektivskega romanopisja, ohranja stilistično in vsebinsko konciznost, ki ju inteligentno in reflektirano vpenja v žanr posredi. V delu je najti reference na aktualne politične in ekonomske resničnosti; pripoved teče tekoče, (kajpada) nadrobno premišljeno, znotraj predvidene dramaturgije spretno nastavlja uganke in verodostojno izpelje nastavljeno detektivsko pot.

Detektivski roman Hotel Abbazia pritrjuje Delovi komisiji, ki je Demšarjeva dela (Olje na balkonu, Retrospektiva in Evropa) uvrstila v izbor za prestižnega kresnika.

Odlomek

15. aprila leta 2007 je bila nedelja. Dan je bil baje lep, sončen in prav prijetno topel, kot nalašč za prvi pomladni izlet v naravo, udeležbo organizirane rekreativne dejavnosti ali kaj podobnega.
V italijanskem Trstu sta se tistega dne odvijali dve prireditvi. Prva je bila kolesarski maraton, ki je v mesto privabil množice udeležencev, zaradi česar so bila obalna parkirišča zatrpana z avtomobili, opremljenimi z vsemogočimi nastavki za prevoz dvokoles, ljudje pa so postopali naokrog v tesno oprijetih kolesarskih dresih.
Drugi dogodek je vzbujal manj pozornosti. V stavbi kongresnega centra Stazione Marittima na enem od tržaških pomolov je med deseto uro dopoldan in šesto popoldan potekal 11th Alpe Adria Pen Show oziroma, kot je pisalo na plakatu nad vhodom: Mostra scambio internazionale di penne stilografiche da collezione. Tu so bili zbrani že na prvi pogled drugačni ljudje kot na maratonu. Bili so različnih starosti in več je bilo moških kot žensk. Oblečeni so bili sila različno, nekateri v obleke s kravatami, drugi so nosili kavbojke in ponošene suknjiče, tretji kar nekaj. Družilo jih je, da so se vsi na ta ali oni način zanimali za nalivna peresa.

Zbirateljska srečanja, pa najsi gre za filateliste, numizmatike ali ljubitelje nalivnikov, potekajo po ustaljenem vzorcu: večje mize zakupijo profesionalci, specializirani zbiralci in grosisti, ki razstavljajo svoje ogromne zbirke, ob manjših pa se drenjajo amaterji, ki raje, kot da bi prodajali, zamenjujejo, barantajo in dopolnjujejo svoje zbirke.
Alpe Adria Pen Show je majhen sejem, vendar je v tem delu Evrope precej pomemben. Mednarodno priznana zbiralca, oče in sin, sta, recimo, prišla celo iz Hannovra. Na sejmu navdušujeta z ogromno in enkratno zbirko pelikanov. Ponujata vse, kar bi si kdo lahko zaželel. Na voljo imata redka peresa iz obdobja med svetovnima vojnama, za katera poudarjata, da vsa pišejo kot nova, in skoraj vse sodobne, na trgu v glavnem že zdavnaj razprodane omejene naklade. Popularnih Pelikanovih nalivnikov iz šestdesetih in sedemdesetih let, največ je zelenih črtastih modelov 120 in 140, imata polne škatle. Le cene so pri njiju precej visoke.
Precej je priznanih italijanskih znamk: Aurora, Delta, Montegrappa, Visconti, Stipula, Omas. Njihovi predstavniki ponujajo bleščeče se kataloge in izdatne popuste. 
Prireditelji so zadovoljni. Okoli poldneva se obiskovalcev kar tare. Druščina je zdaj še bolj pisana. Stari italijanski profesorji v tvidastih suknjičih z obveznimi pipami, debele ženske v ohlapnih oblekah, mršavi Švicarji s strogimi pogledi, par srednjih let iz Hrvaške, mladi moški v oblekah s telovniki, ki jim je nemogoče določiti narodnost, precej tipičnih Nemcev. Vsem je skupno, da se poglabljajo v razstavljeno, sprašujejo, prikimavajo. Resnejši so oboroženi z lupami in s katalogi. Razvijajo se pogovori, sklepajo se kupčije. 
Kot se za mednarodni dogodek spodobi, pogovori potekajo v različnih jezikih. Prevladujejo italijanščina, nemščina in seveda angleščina, tu in tam pa je moč ujeti celo kakšno hrvaško besedo. Slovenščine na sejmu ni slišati. Razloga za to sta dva. Prvi je, da je tukaj samo en Slovenec, ki se v maternem jeziku nima s kom pogovarjati, drugi pa dejstvo, da odlično govori italijansko, precej dobro pa tudi nemško, in če ga že kaj zanima, uporablja ta dva jezika.

Glede italijanščine: Slovenčev oče je bil Italijan, Mussolinijev borec. Ta je, tako kot il Duce, ki ga je zvlekel v svetovno vojno, svojo osebno bitko končal le nekaj dni pred koncem morije v Evropi. 25. aprila leta 1945, dva dni preden so partizani dvainpetdesete Garibaldijeve brigade ujeli in naslednji dan po kratkem postopku ustrelili Mussolinija, je bil Slovenčev oče po srečno preživetih udinjanjih v raznih vojskah, po jetništvih in ostalih kolobocijah končno na poti domov. 
Čas je bil buren. Titovi partizani so pritiskali z vzhoda, njihova četrta armada je osvobajala Reko, prišlo je do tržaške vstaje in bojev za Trst, v Celovec je baje vkorakala angleška vojska. Slovenske domobranske skupine so bežale pred komunisti, Italijani pred Slovenci, Nemci pred vsemi. Vsakdo se je bal vsakogar in nihče ni nikomur zaupal.
Slovenčev oče se je v Italijo vračal sam in peš. Hodil je skozi gozdove, prek polj in globač, raje ponoči kot podnevi. Vedel je: v kaosu, ko se vojne sesedajo same vase, se je ljudi najbolje na daleč izogibati, in če se le da, poskrbeti za lastno kožo. 
Najprej je šlo vse gladko, več dni ni naletel na nikogar, nato ga je sreča zapustila. Malo pred svitom četrtega dne, ko je bil po lastni oceni nekje v zaledju Trsta in upal, da je že zunaj najhujšega, je prišel do velike kraške skale. Ta je štrlela iz zemlje sredi zanemarjenega oljčnega nasada, ki ga je pravkar prečkal. Podzavestno se jo je namenil obhoditi po levi strani. Morda zato, ker je bil desničar in je imel kot tak desni korak malenkost daljši, kar – kot vemo – človekovo naravno gibanje usmerja v levo, še bolj verjetno pa zato, ker je pobočje nasada v to smer rahlo viselo. Bolje se je spuščati kot vzpenjati, še posebej kadar je človek po štirih nočeh skrivnega pešačenja (in devetih letih vojskovanja) na koncu moči. Kakorkoli, pod skalo je nato stopil na precej nemarno zakopano, a zato nič manj smrtonosno pehotno mino. Eksplozija mu je odtrgala nogi nad kolenom, zaradi česar bo ležeč na hrbtu izkrvavel v pol ure. V smrt ga bo pospremil pogled na rožnato-modrikasto nebo, prek katerega se razprostira bel oblak, podoben konju v diru, in želja, da bi vsaj njegova borna zapuščina, ki jo nosi v bisagi in v žepih uniforme, dosegla njegove najdražje. 
Po spletu okoliščin se je nesrečnemu Mussolinijevemu borcu zadnja želja izpolnila. Kmet, ki je čez dva dni naletel na breznogo truplo, je bil pošten. Vojakovo imetje je shranil v bisago, ostalo pa zakopal kar tam, saj je mina v zemljo že skopala primerno luknjo. Čez čas, ko so se zadeve umirile, je zapuščino predal ustreznim organom, ti pa so jo spravili do svojcev umrlega. To sta bila še ne petletni sin in vdova, ki se je – kot zanimivost – leta 1954, ob priključitvi cone A Italiji, odločila za življenje v Jugoslaviji.

Nesrečna očetova smrt za dejstvo, da se leta 2007 njegov sin, zdaj spoštovan in ugleden sedeminšestdesetletnik, ki mu gre v življenju precej dobro, sprehaja po Mostra scambio internazionale di penne stilografiche da collezione, ni pomembna. Je pa zato toliko bolj pomembno, da je morala vdova z otrokom takrat oditi v naglici, kar pomeni, da ni imela časa pripraviti vsega za selitev in se je med potjo marsikaj izgubilo. Če so na poti iz Nabrežin v Maribor izgubili celo družinski zaklad, s krasnimi intarzijami okrašeno pisalno mizo mamine babice, ni čudno, da je neznano kam poniknilo tudi cel kup drobnarij. Še posebej, če takrat v finančnem smislu še niso bile nič vredne.

In še nekaj se bo izkazalo pomembno za to, da se je Slovenec to aprilsko nedeljo z velikim zanimanjem sklanjal nad zbirkami Aurorinih in Omasovih nalivnikov. Dejstvo namreč, da se je njegov tragično umrli oče z Mussolinijem boril že pred drugo svetovno vojno. Med letoma 1936 in 1940 je kot golobradi devetnajstletnik v Abesiniji prvič od blizu spoznaval vojno. Njenih grozot sicer še ne, saj je bolj ali manj ves čas pomagal graditi ceste, s čimer so Italijani poskušali opravičiti dejstvo, da tam nimajo kaj iskati, toda za mladeniča je bila že sama odsotnost od doma dovolj boleča. Svojo bolečino je blažil tako, da jo je prelival v nešteta pisma domačim, še posebej mladi ženi. Pisal ji je s cenenim nalivnim peresom, za katero je bilo značilno, da je bilo izredno zanesljivo in zato v etiopskem podnebju hudo čislano orodje. Ne vlaga ne suh pesek, ki je uničeval pljuča in oči njegovega lastnika, pisalu nista mogla do živega. In še nekaj se je zgodilo s peresom. V vojnih letih se je nalezlo čustev, ki jih je moralo izpovedovati, postalo je vojni sodrug in prijatelj nesrečnega mladeniča.